V nedeljo pa na volitve

 

(6. nadaljevanje)

Ali pa tudi ne. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem na volitve enostavno pozabil, pač podzavestno sem naredil tisto, kar si zavestno menda nisem upal. Tokrat pozabe ne bo, nisem pa prepričan, da me bo volilna komisija res videla. Volitve me že od nekdaj rahlo begajo, letošnja volilna scena pa je v tem pogledu še hujša. Irena Erjavec, ki je pred 27 leti bila celo moja tajnica in sem ji zaupal, čeprav so me vsi svarili, da je prikrito močno »rdeča«, me sedaj na fb poučuje, da sem bil in ostajam nepopravljivo slep in neumen. Ker menda ne volim SD kot ona. In ker razmišljam in pišem o aktualni volilni sceni. Kaj pa vem, morda ima ženska vsaj delno prav, a mi je njeno pokroviteljstvo povsem odveč. Glej, Irena, nisem se še vdal, ostajam zvest samemu sebi. Tako kot ti.

Kaj bi še bilo za dodati že doslej napisanemu? V 27 letih, se zdi, je raven naše politične kulture vztrajno padala. Takrat morda še nismo dobro vedeli, kaj je levo in kaj desno, a je scena bila vseeno pregledna. Na eni strani Demos, ki je bil za spremembe, torej progresiven ali napreden, kakor hočete, a je veljal za konzervativno desnico, na drugi strani pa so stranke kontinuitete, ki so sicer bile bolj kot ne le za kozmetične popravke, torej konservativne, veljale za leve in napredne. Kljub verbalni in pomenski zmedi, so volivci zlahka vsebinsko identificirali svojo ideološko pozicijo.

Danes je veliko bolj zamotano. Eksplodirale so tako imenovane liste, na lokalnih volitvah gre največkrat za »županske liste«, ki naj bi bile nestrankarske, neideološke, nepolitične itd., skratka poštene, v nasprotju s strankarskimi ekipami, ki se jih drži sum oblastiželjne pokvarjenosti.

V Šentjurju je v preteklem mandatu Diacijevo populistično Gibanje za občino Šentjur, ki je po vsebini in članstvu  bolj levo orientirano (naj spomnim na Polnarjev  govor na Resevni), pojedlo večino levih (SD, Desus) in desnih (SLS, NSi) strank. Izven sta ostali samo proklamirano desna SDS (čeprav je v bistvu prej liberalna) in leva SMC (naslednica LDS), ki se ima za liberalno. Če odmislimo programe, ki so v bistvu enaki, ali vsaj hudo podobni, in jih volivci praviloma ne berejo in ne poznajo, je v tej mineštri nemogoče ideološko pozicioniranje volilnega telesa. Podobno je letos. Namesto ideologije volivci  na neposrednih volitvah župana, ki je alfa in omega občinske politike, izberemo tistega, ki je bolj prijazen, lep…,ki se nam je znal in zmogel na tak ali drugačen bolje prodati. Da je tu dosedanji župan v nepredstavljivi prednosti, je nesporno. Če ni naredil hude očitne napake, je izvoljen vnaprej. Pa čeprav, kot recimo naš župan Diaci, nima kaj pokazati. Končni rezultat je latentni razvojni zastoj občine, kar se nam v resnici dogaja.

Se vidimo na volišču – pa četudi ne bomo ničesar

Advertisements

Kako močan je Diaci?

 

(5. predvolilno nadaljevanje)

Predvolilna kampanja je že čez polovico, zgodilo se še ni nič odločilnega. Marko Diaci ostaja čvrsto v sedlu, tisti, ki smo se ga drznili kritizirati, pa, tako pravijo, lahko pričakujemo zasluženo kazen. Ne vem še, v kakšni obliki, a poznavalci Diacija zatrjujejo, da pride zagotovo. Prav,bo pač treba potrpeti. Kar tudi pomeni, da vsaj lahko  mirno »nakladamo« naprej.

Zakaj je Diaci  tako močan? Je tako dober, da je 3. mandat  samoumeven? Res je, da volitve še ne bodo jutri, da se lahko zgodi še kaj, a le v teoriji. Vse kaže, da kar se je imelo zgoditi, se je zgodilo, to pa je premalo. Pravzaprav je zdaj še samo vprašanje, ali ga kdo od konkurentov lahko prisili v drugi krog. Ki bi utegnil postati zanimiv. Diaci bi lahko izgubil živce in začel delati napake, njegov nasprotnik pa bi dobil krila in res začel postavljati prava vprašanja, ob katerih bi se volivci morali opredeljevati za ali proti in bi začutili, da morajo priti na volišča. Ob pričakovani okrog 40-odstotni volilni udeležbi v prvem krogu  ne bo nobene frke, Diaci bo obdržal svojih 3000 glasov, kar je sicer komaj četrtina vseh volilnih upravičencev, a bi lahko že bilo dovolj. Pri malenkost višji volilni udeležbi bi se lahko zgodil 2. krog. Tam bi ga lahko pričakala Mojca Inkret (SDS), ki sicer nima zmagovite karizme, tako kot je nima tudi  nihče od Diacijevih tekmecev, a se očitno trudi in ima za seboj  kar zvesto SDS volilno bazo. Lahko se v 1. krogu nadeja  kakšnih 1200 glasov, ostali trije Diacijevi protikandidati pa bi v povprečju morali dobiti po 600 glasov  in bi bil 2. krog tu. Za zmago bi jo morali podpreti praktično vsi volivci vseh drugih strank, pa še vsaj kakšnih 300 od tistih iz  nad 40-odstotne volilne udeležbe. Kar prezahtevni pogoji.

Torej, Diaci kaže mišice, toda ali je tudi nedotakljiv? Mislim, da ni, kljub temu ima praktično neulovljivo prednost. V preteklem mandatu ni storil omembe vredne napake, vsaj opozicija mu je ne očita, svoj magnetizem za volivce, predvsem za volivke, je skozi zadnji mandat pridno negoval. Bremeni ga le dejstvo, da nima za seboj niti enega omembe vrednega »zgodovinskega« dosežka. IKC to ne more biti. Ima pa zato za seboj toliko in toliko več kvadratov asfalta, za kar se po pravilu zasluge pripisujejo županu. Toda niti enega krožišča. Po osmih letih županovanja so se ga verjetno preobjedli  zlasti zahtevnejši volivci, čeprav njegova glavna hiba, na katero opozarjajo tisti, ki ga bolje poznajo, pomanjkanje osebnostne integritete, ostaja varno v prikritem ozadju. Javni prostor, zlasti medijski, je uspešno  zatrl, stranke s svojo populistično GOŠ zrinil na obrobje – in ostal sam, neomadeževan, v središču. Kje je danes šentjurska demokracij, ni nič manj pomembno dodatno vprašanje.

Kaj nam ponujajo županski kandidati

 

(4. nadaljevanje)

Sam sebi (in javnosti) sem obljubil, da bom poskušal predstaviti volilne ponudbe naših potencialnih županov, a sem obupal že na samem štartu. Dejansko bi si lahko pomagal le s povzetki Jureta Godlera z novinarskih  predstavitvenih konferenc, česar pa je odločno premalo za vsaj kolikor toliko verodostojno analizo. Razumljivo, da so naši županski kandidati govorili o sebi oh in ah prijazno, ponujali to in ono vsem kategorijam volivcev, povedali pa so zelo zelo malo konkretnega. Doslej še nisem zasledil niti ene javne predstavitve, niti enega samega dialoga, kaj šele konflikta, iz katerih bi lahko ugibal, kaj v resnici nosijo v svoji politični malhi.

Če odštejem tiste klasične »zavzemali se bomo, mi znamo, mi zmoremo…« , so mi ostala na rešetu naslednja opažanja:

Mojca Inkret, SDS: povečan dom starejših in centralno otroško igrišče v Šentjurju.  Otoška igrišča v vsaki KS in izgradnjo mesta prihodnosti štejem med bolj kot ne pobožne želje. Nič kritike sedanje oblasti, kar sem od opozicije pričakoval.

Janez Jenštrle, SMC: Ponuja pafrticipativni občinski proračun, kar ja očitno aktualna domislica. Kaj to praktično pomeni, ni povedal. Kritiziral je vodstvo občine, ki da  nima energije za prodornejše projekte.

Mihaela Rožej, SLS: Omislila bi si mestnega arhitekta, zgradila mestno jedro s podeželsko dušo, odkupila bi Gustavovo rojstno hišo.

Vincenc Frece , SD: Odpovedal bi se megalomanski prenovi hruševske telovadnice, bi pa imel novo šolo s telovadnico na Kalobju. Zanimiva je njegova samozavest , da je županovanje veliko bolj preprosto kot ravnateljevanje kakšni šoli.

Marko Diaci, Županova lista (GOŠ): še ni imel novinarske predstavitve, je pa v javnosti njegova lepo  urejena in gostobesedna volilna ponudba, katere vsebina sta 4 leta star občinski Dolgoročni program razvoja občine Šentjur in pa udarni slogan »Mi znamo, mi zmoremo«. Konkretno ne ponuja nič novega.

Tako, to je pravzaprav  vse, kar je naša politična špica do sedaj povedala. Zanimivo je, da nihče od Diacijevih konkurentov, z izjemo nekaj malega g. Jenštrle, ni tvegal spopada s prvim favoritom in nič ne kaže, da bo do dialoga med njimi sploh prišlo. Tako se nam utegne zgoditi, da sploh ne bomo zvedeli, kaj je v resnici njihova volilna ponudba in še zlasti kakšne osebnosti jo ponujajo. Toda prav osebnostne odlike kandidatov so tisti pravi magnet za volivce, programov že dolgo tako ali tako nihče ne jemlje

Kako nam je županoval Marko Diaci

 

  1. nadaljevanje

Demokracija po Diacijevo

Beseda demokracija je tako zlorabljana, da je nihče več ne jemlje resno. Pa čeprav je dejstvo, da družbena ureditev, ki jo označuje, nima alternative. Med tistimi, ki niso ravno njeni vneti častilci je tudi naš župan Marko Diaci.

Kaj mu očitam? Predvsem njegovo GOŠ, Gibanje za občino Šentjur. Seveda ni edini, ki se je po takšni bližnjici povzpel na županski stolček, a prav je , da pometamo pred svojim pragom. GOŠ je formalno nekakšna nestrankarska stranka, menda celo registrirana kot društvo, v bistvu pa gre za »grupo građana«, ki se niso uspeli vključiti v kakšno bolj perspektivno stranko. Naj bo tako ali drugače, Diaci je skupaj s skupinico somišljenikov izrabil šentjursko strankarsko krizo in nas z udarno populistično parolo kar dvakrat formalno legalno prepričal, da je prav on tisti, ki bo Šentjur popeljal v svetlejšo prihodnost. In to poskuša še tretjič. On menda celo verjame v svoje poslanstvo, tisti pa, ki so ga v teh dveh mandatih spoznali od blizu, prisegajo, da je neuporaben za kakšno drugo resno delo in da je županovanje edina stvar, ki jo obvlada.

Kaj je narobe z GOŠ? Da nima ideologije, da le s všečnimi besedami  kupuje naivne volivce. Jasno je, da vsaka stranka, pa naj se imenuje kakorkoli, zapiše na svoj lokalni prapor dobrobit občine, toda za razliko od populističnega GOŠ, katerega edino vodilo je osvojiti oblast, v svoj program tako ali drugače vgrajujejo strankarsko ideologijo, s pomočjo katere iščejo za svoj kraj najboljše rešitve. Pri čemer seveda vsaj prikrito računajo na pomoč svojih central v Ljubljani. Na koga ali na kaj naj računa GOŠ? Splošno šentjursko mnenje, da je strankarstvo na lokalni ravni povsem odvečno, je zgrešeno. Stranke morajo (naj bi) mobilizirati svoje volivce in v občinske programe vključevati svoje socialdemokratske, liberalne  ali konservativne elemente, optimalni razvojni program občine pa je potem rezultat kompromisov.

S kom se pogovarja GOŠ? Niti s svojimi volivci ne. Vsaj meni ni znano, da njegova notranja struktura takšno komunikacijo sploh zagotavlja. Župan bi moral biti gonilna sila odprte demokratične družbene klime, skrbeti bi moral tudi za funkcioniranje strank, Diaci pa počne ravno nekaj nasprotnega. Po dveh mandatih je njegova parola »občina to sem jaz« opazna že iz vesolja. Z zapiranjem  informacij, reduciranjem medijskega prostora na PR, zaverovanostjo v svoj prav je že tako bedne stranke naredil še bolj odvečne. Njegovi koalicijski partnerji (Desus, SD, NSi,SLS) so pristali na političnem obrobju, opozicijski SDS in SMC pa sta tako deprimirani, da njuna prva moža Korže in Jevšinek ne tvegata niti odprtega spopada z županom  in v volilni boj pošiljata drugo garnituro. Ste slučajno že kdaj kaj slišali za Inkretovo ali Jenšterla? Jaz komaj kaj. In vse kaže, da tudi v predvolilnem času ne bo nič bolje. V javnosti pač ni relevantnih informacij, ki bi omogočale ostrenje strankarskih kopij.

Seveda je avtokratski vodja včasih lahko tudi uspešen, spomnimo se pokojnega predsednik IS Grdine, ni pa to pravilo. Nemogoče je, da se en sam  človek odloča optimalno. Se vam zdi, da je to Diaciju uspelo, da zmore?

Prihodnjič

Kako nam je županoval Marko Diaci

 

(1.nadaljevanje)

Župan je močna funkcija, naša zakonodaja mu daje v roke izjemna pooblastila. Formalno je sicer podrejen občinskemu svetu, realno pa, ko enkrat dobi podporo volivcev, je štiri leta nedotakljivi gospodar občinskih financ in vse občinske politike. Je potem kaj čudnega, da se vse, kar se zgodi ali ne zgodi v občini, tesno povezano z njim.

Marko Diaci je na čelu šentjurske občine že dva mandata, sedaj se poteguje za tretjega. Tradicija sicer ni na njegovi strani, kajti vsi njegovi predhodniki, so po dveh mandatih gladko izgubili zaupanje volivcev, a poizkusiti seveda ni greh.

Poglejmo, če mu velja dati v roke občinsko žezlo še enkrat.

Marko Diaci kot gospodar

Kakšen gospodar je bil Diaci? V osmih letih je »pokuril« okoli 130 milijonov proračunskih evrov. Slovenske občine povprečno porabijo dobro tretjino proračuna za tako imenovane razvojne namene, to je za investicijska vlaganja, kar naj bi znašalo v šentjurski občini cca 43 milijonov. Ker Diaci v osmih letih z izjemo  Ipavčevega  kulturnega centra (cca 3 milijone) nima resnejšega projekta, naj bi večina tega denarja šla v »asfalt«. Za 40 milijonov € se lahko obnovi okrog 400 km cestišč. Kar je precej »grozna« številka, ki se ne zdi realna. Tudi če upoštevamo še stroške energetskih sanacij šol (cca 4 milijone, okrog ene tretjine prispeva država), urejanje vaških jeder, igrišč  in še česa, kaže, da investicijski denar ni bil porabljen dovolj učinkovito.  Še posebej bi utegnilo biti problematično, da je večina razpoložljivih sredstev šla v ceste, županu pa sta se med drugim izmuznili iz rok stavbi Resevne in Alposa, ki imata v centru Šentjurja dominantno lokacijo in sta sedaj dokončno izgubljeni za razvoj mestnega središča. Kar kaže, da župan ni poseben strateški mislec. V javnosti ni zaznati očitkov, da bi se osebno okoriščal (je pa Kei in Muleju v zahvalo za volilno podporo menda »zrihtal« krepke popuste pri komunalnih dajatvah) in se mu ne očita, da je imel preveč k sebi obrnjene roke. Dejstvo, da je zadolževanje občine v svojih dveh mandatih povečal za 70% (predvidoma  s 4 na 7 milijonov € ob koncu tega leta) ni spodbudno. Dolg na občana  (cca 350 €) nebi bil nekaj posebej spornega, če bi ta denar končal v razvojnih projektih in ne pretežno v porabi. Toda tudi 350€ na vsakega občana ni zanemarljiva vsota. Priznati mu je pa treba, da je samemu Šentjurju privoščil nekaj prijaznih ureditev (Glasbena šola, most čez Pešnico, sprehajalna pot…).

Posebna zgodba je IKC, ki je Diacijev paradni dosežek obeh mandatov. Toda namesto celovite rešitve, ki bi vprašanje kulturnega centra reševala dolgoročno in dokončno, se je odločil za polovično predvolilno agitko. Izgradnjo sodobne prireditveno-kulturne dvorane, ki jo Šentjur potrebuje, je podredil svoji osebni ambiciji in jo  umaknil (pre)daleč v prihodnost.

Je pa kar nekaj projektov, pretežno državnih, ki jih je Diaci posredno ali neposredno obljubljal, padlo v vodo. V osmih letih nismo uspeli priti niti do enega novega krožišča, severna obvoznica z mostom preko Voglajne in železniškim nadvozom preko železnice je ostala na ravni znanstvene fantastike, naši turistični aduti (Slivniško jezero, Rifnik…) so ostali neizigrani, telovadnica pri Kmetijski šoli ni niti v zametku. Roko na srce, vsi ti projekti bi bili tudi za velikega Gustava Ipavca pretrd oreh, za našega Diacija, ki očitno pri oblastnikih v Ljubljani nima hudo močnih zvez, pa so sploh misija nemogoče.

Gotovo se nisem omenil vseh županovih dosežkov, vendar bi tako čez palec upal trditi, da se Marko Diaci s preteklima mandatom ne bo vpisal v zlato knjigo uspešnih občinskih mož.

(Prihodnjič o Diacijevi demokraciji)

 

Diaci še tretjič

 

Županske volitve so pred vrati, pa nimam pojma, koga naj volim. Žal je res, da poznam samo dosedanjega župana Diacija, pa še tega bolj kot ne iz prejšnjih let, tako rekoč le na videz. Če sem v prejšnjih njegovih kandidaturah še zaznali nekaj vsebine, je zdaj njegov aktualni dosije prazen. Kot da ga ni na javni sceni. Roko na srce, dobršen del krivde za svojo neiformiranost nosim kar sam, ker sem se očitno premalo trudi, da bi bolj pridno spremljal šentjursko javno in politično sceno. Pa sploh ne morem reči, da sem apolitičen, da me politika ne zanima. Ravno nasprotno, prav trudil sem se, da bi bil na tekočem, pa mi ni in ni ratalo. Vizualno se je Diaci sicer pridno pojavljal, tematsko pa bolj skromno. Nič čudnega, da me je morbidna šentjurska medijska scena pustila hladnega. Če so si ga v zadnjem času sposodili eksenovci, pač ni dovolj, da bi me ogrel. Upam si ugibati, da so v podobni megli tudi drugi občani. Ali pa večina njih. Sam sem se dvakrat potrudil in prišel na seje občinskega sveta, a tam ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem povprečno angažiranem občanu oziroma volivcu. Očitno bomo, bodo, volili bolj kot ne na pamet. Ali pa po videzu. In tu ima Diaci prednost kot mlad in razmeroma lep mladi gospod, fotogeničen, v javnosti vedno prijazno nasmejan. Pred volitvami še bolj kot običajno. Ne bodite presenečeni, če ga boste videli, kako vljudno pomaga starejši ženici  preko semaforiziranega križišča. Takšen človek pač ne more biti slab, dajmo, izvolimo ga še enkrat! Nemogoče, da bi bilo res, kot ga tu in tam opravlja kakšen kroničen nezadovoljnež, da je med štirimi stenami, seveda tudi v svoji pisarni, aroganten in zajedljiv, menda celo tudi fizično nevaren.

Ampak ne, tako zlahka mojega glasu le ne bo dobil. Potrudil se bom in se poskušal spomniti njegovih sončnih in senčnih potez, jih malo premešal in mu potem postregel s kakšno lastno pronicljivo resnico. Še najprej pa se bom potrudil poklepetal z osebki, ki ga poznajo bolje od mene. Če bo kdo sploh tvegal kaj črhniti, kajti Marko veja za zamerljivega oblastnika. Takim se pa nikoli ni dobro zameriti.

Se

Pa srečno, Polnar!

Naš dvakratni podžupan R. Polnar odhaja v Ljubljano, v poslanske klopi k Erjavčevim. Čeprav se je na domačem dvorišču izkazal kot šentjurski govorec št.1, ga ne bom pretirano pogrešal. Če sem iskren, sem pravzaprav vesel, da odhaja. Ne vem zakaj, a tako je. Tako mrkega in odljudnega politika v Šentjurju še nismo imeli. Vsaj do mene se je obnašal totalno ignorantsko, še bolj kot svoj čas moj »smrtni sovražnik« Grdina. Kaj sem mu storil, nimam pojma. Pa četudi sem morda v starih časih zapisal v Šentjurskih novicah kakšno kritično na njegov račun, bi me kot starejšega, ki bi mu lahko bil oče, vsaj pogledal, če že ne pozdravil. Ampak pustimo to, je pač takšen.

Kaj Polnarja čaka v Ljubljani? Kaj pa vem,verjetno nič posebno rožnatega. Da, že res, lahko kot dober govorec in dokaj brutalen levičar hitro napreduje, postane recimo tudi vodja poslanske skupine Desusa, toda sodeč po tem kar je razlagal na soočenju šentjurskih poslanskih kandidatov, namreč da ga nič ne briga, kaj govori oziroma je govoril njegov predsednik Karel, on ima svoj prav, ki se ga bo vedno čvrsto držal. Kar sicer zveni simpatično, za osvojitev  vplivne funkcije pa ne najbolj obetavno. Spor s šefom je neizbežen. Polnar se bo obdržal le, če bi Erjavec padel. Ali lahko vsaj pričakujemo, da bo kot verjetni vladni poslanec v Ljubljani za Šentjur tudi konkretno koristen? Veliko je odvisno od tega, kako daleč narazen sta si z županom Diacijem. Seveda, če predpostavljamo, da Diaciju na jesenskih volitvah SDS ne bo našla spodobnega protikandidata. Ampak, tu vmes je preveč če-jev. Pa  kaj bi prehiteval, počakajmo pa bomo videli.

Zakaj bom volil Janšo

Seveda ne njega osebno temveč njegovo šentjursko strankarsko zastopnico Jelko. Posredno seveda tudi njega kot prihodnjega predsednika vlade, če nam bo ratalo. Pa ne mislim, da je on oh in ah idealen, je človek, kot vi in jaz, poleg tega še tako rekoč »lahko pokvarljivo blago« – profesionalni politik. Delal je napake, jih dela in jih še bo delal. Torej bi bil lahko enak med enakim iz dvajsetglave črede konkurenčnih kandidatov. A je vendarle drugačen. Njegovi sovražniki trdijo, da je bolj pokvarjen, hudoben, ekstremni desničar itd., jaz pa pravim, da  je to sicer lahko tudi res,toda ima kup pozitivnih lastnosti, ki ga gladko kvalificirajo za mojo prvo izbiro. Je nesporno osamosvojiteljska figura prve vrste, je edini aktualni politiki s karizmo, njegove intelektualne sposobnosti so izjemne, njegovi javni nastopi z redkimi izjemami domišljeni,je prej liberalec  in demokrat kot ekstremist… Da ni navdušen nad migranti, mu osebno štejem celo v dobro. Ima pa tudi resnejšo napako:je tip avtoritarnega politika. Kar za samo demokracijo ni najbolj spodbudno, toda za slovenske razmere, ko še ne vemo prav, kaj demokracija sploh je, je morda kot naročen.

Pa kaj bi ga hvalil, raje ga bom na daleč primerjal z drugimi strankarskimi prvaki, ki bi tako kot on radi sedli na premierski stolček. Vsaj s tistimi tremi ali štirimi, ki imajo za to funkcijo nekaj realnih šans. Si predstavljate na premierski funkciji Šarca, Erjavca + Jankovića, Meseca ? Jaz ne. Tudi Židan, čeprav za nekoliko odtenkov bolj resen, ni super izbira. Ni prepričljiv, nima svoje osebnosti in funkcionira kot  odmev proslule komunistične kontinuitete iz ozadja.  To so dejansko  možje, ki bi po teh volitvah lahko za štiri leta dobili v roke državno krmilo. Vsi drugi kandidati, čeprav nekateri z dobrimi ponudbami, so le dekoracija na volilni torti. Pri Erjavcu + Jankoviću, Židanu in Mescu se ve, v katero smer jih vleče, tja nekam v bližino nekdanje »srečne« preteklosti. Šarec še sam ne ve, kaj pravzaprav hoče, je pa preveč prepričan, da zna in zmore »slovenšno celo« postaviti na nove zdrave temelje. Takšni so daleč najbolj nevarni. Veliko manj me moti tudi tista odvečna esdeesova damagogija. Pa kaj hočemo, takšne so demokratične volitve, ko je v boju za glasove dovoljeno vse. Žal.

Resevna kot mit

Po slovenskem pravopisu  beseda mit pomeni  izročilo, pozitivno,  a nerealno predstavo o določenem dogodku.

Ta definicija drži tudi za resevniško tragedijo 18. marca 1945. Z vsakoletnim spominskim pohodom na Resevno se ta mit utrjuje in nadaljuje. Le, da postaja iz leta v leto vse bolj politična manifestacija nostalgikov za bivšim režimom. In zanimivo – tudi aktualnih občinskih oblastnikov. Tako vsaj kažejo priložnostni slavnostni govorci  in množica borčevskih praporjev, ki  se vsako leto zvrstijo pred spomenikom padlima Jerinovi in Lahu. Kar ni nič narobe, saj smo v demokraciji in vsak lahko tako ali drugače uveljavlja svoj prav. Ne nazadnje, sem bil pred petimi desetletji tudi sam organizator prvih resevniških pohodov in  slavnostni govorec pred  partizanskim spomenikom.  S  to razliko, da sem takrat v prvi plan postavil svoje razmišljanje o vzrokih tistih dogodkov in tragiki izgube mnogih mladih življenj tako rekoč ob zori svobode inpieteto do resevniških žrtev,. Se strinjam, mlada ljubimca Cvetka in Lah, Cvetke je bila tudi tik pred svojim materinstvom, sta bila vključno s spomenikom, postavljenim  na romantični jasi, idealna za nastanek »večnostnega« resevniškega mita.

Sedaj pa k temu, kar me pri tem vsaj nekoliko moti. Dokumentirano je, da  na Resevni (vključno z borci, ki so padli v prvih dneh po 18. marcu ob okupatorskem »čiščenju« terena), ni umrlo preko 80 borcev, temveč 28. Pa niti en sam okupatorski vojak. Koliko je bilo napadalcev in koliko partizanov, ne vem. Osebno sem govoril z dvema udeležencema tega boja,ki sta povedala, da je slednjih bilo okrog 100. Povabil sem ju na spominsko slovesnost, da iz prve roke zvemo, kaj se je na Resevni v resnici dogajalo. Obljubila sta, a nista prišla. Po tem kar  sta mi povedala v neformalnem klepetu, sem lahko sklepal, da je bila enota na Resevni slabo organizirana in še slabše vodena. Ob soočenju s sovražnikom so se borci menda razbežali brez organiziranega odpora. »Pod Langerejevimi hostami so nas Nemci streljali kot zajce«, je povedal borec iz Blatnega dola. Ne bom naprej ugibal, kaj je bilo in kaj bi bilo, če bi se organizirano odločili za preboj obroča. Očitno je le,da se niso.

Takšna bi približno lahko bila resevniška zgodba, če bi jo napisal zgodovinar. Morda bi poleg Gajsta, komandanta zaščitnega voda, tudi poimensko naštel nekaj padlih domačinov. Ali sploh vemo, koliko jih je bilo med njimi?

Kljub temu je mit  o Resevni preživel in zaradi njega nikoli ne bomo zvedeli za vzroke oziroma krivce za resevniški masaker in dali mlajšim rodovom možnost, da bi iz njih potegnili prepotrebna spoznanja.

Dober dan !

Kako preprosti sta ti besedi. Čeprav sta vsesplošno uporabni kot fraza, sta vendarle tudi znamenje kulture in človečnosti.
Danes popoldne sem šel mimo ponkovške šole ravno tam nekje v času, ko so posamezni učenci kapljali domov. Kot siv in bradat skoraj dvometrski možak, ki ga je sicer težko spregledati, sem očitno bil neviden. Srečam prvega učenca, recimo starega tam nekje med 8. In 10. letom, ni me niti pogledal, kaj šele pozdravil. Enako prozoren sem bil za drugega, tretjega…, devetega. Ne, nisem bil užaljen, le začuden. Če na vasi srečujočemu nisi namenil pozdrava, je bilo včasih bolj nenavadno, kot če bi se v Ljubljani na Čopovi vsi vsevprek pozdravljali. Danes očitno to ne velja več. Da, seveda, otroci so odraz odraslih, staršev in učiteljev. Očitno smo takšni oziroma so takšne mlajše generacije, kajti upokojenci se z veseljem in zavzeto pozdravljamo. Zakaj ne šolarji? Ker jim očitno niti starši niti učitelji te kulture niso vceplil. In je svoj čas morda niti sami niso dobili.
Tako me zdaj čaka naloga, da se prilagodim modernim odtujenim časom in se odvadim izgubljanja nepotrebnih vljudnostnih pozdravov? Upam, da ne. Poizkusil bom drugače – s pridnim pozdravljanjem šolarjev in vrtičkarjev.