Kaj nam sporočajo šentjurski “pihalci”?

 

Božično- novoletni koncert Pihalnega orkestra Šentjur je bil uspeh; dvorana v Hruševcu polna, na odru kakšnih sto nastopajočih, aplavzi bučni. Da so dobri, tega smo že navajeni, letos so nas dodatno nagradili še z nastopom odličnega Mešanega pevskega  zbora 1. Gimnazije Celje. Pol stotnije mladih grl je ustvarilo zvočno kuliso, kakršne v Šentjurju, kjer v zadnjem času zborovsko sceno obvaldujejo številčno šibki zbori, nismo vajeni.

Do tu vse lepo in prav, nekaj  se je zataknilo pri formi. Povezovalka programa Nastja nas je v koncert uvedla s tehtnimi mislimi o dnevu samostojnosti in enotnosti, ki mu je bil koncert očitno tudi posvečen. Župan Diaci že ni bil tako suveren, zdelo se je, da ga je voditeljica s povabilom k mikrofonu presenetila. Spretno se je rešil, a ne tako kot sicer zna. Scena ni bila v stilu državnega praznika. Nič himne,nikjer nobene zastave, na dsipleju pogrošni novoletni motivi, na odrskem ozadju se je ves čas vrtela nekakšna sivina. Kot da režiser oziroma organizatorji nočejo imeti nič skupnega z državnim praznikom, bodisi se ga sramujejo ali pa menijo, da bi »politizacija« koncerta škodovala umetniškemu filingu.

Ne vem, kako so dogajanje na odru sprejemali poslušalci, po aplavzih sodeč, jih nič ni motilo, sam se pa nisem mogel znebiti pomislekov, da nam »pihalci« oziroma občinska oblast, ki je bila verjetno vključena, želijo nekaj sporočiti.

Advertisements

Slavnostna seja z generalom Šatjnerjem

 

Seveda je treba pozdraviti odločitev župana Diacija, da je sklenil posvetiti slavnostno sejo OS  dnevu samostojnosti in enotnosti, nisem pa prepričan, da je bil zadetek v polno povabilo slavnostnemu govorcu, nekdanjemu prvemu vojaku Slovenije Alojzu Šteinerju, zdaj predsedniku Zveze slovenskih častnikov. Zgodovinska plebiscitna odločitev za državo Slovenijo je bila čista civilna zadeva, v Šentjurju pa je bil za govornico general, v prvi vrsti so na rezerviranih sedežih sedeli uniformirani šentjurski častniki s Cvetom Erjavcem na čelu. Si vojaki z županovim blagoslovom lastijo dosežke plebiscita? Poleg tega general Šteiner  ni ravno neka osamosvojtvena perla. Tisti z malce zgodovinskega spomina se z lahkoto spominjamo njegovih težav, da ne rečem afer, v slovenski vojski, vključno z dejstvom, da je kot izbranec politike na čelu vojske zamenjal osamosvojitvenega veterana Gutmana. Ampak to je preteklost, bolj opazno je bilo, da je v svojem govoru nakazal, da ima nekoliko svojstven pogled na novejšo slovensko zgodovino. Starejšo zgodovino je povzel korektno, vse dobro pa se je končalo tam nekje v začetku devetdesetih. Da je demokratično »revolucijo« dejansko izvedel Demos, mu ni uspel niti namigniti, meni pa, da se od takrat naprej utapljamo v krivicah in vseh vrst egoizmih. Zanimivo, da je nazadnje podelil priznanje Zveze častnikov županu Diaciju, ki je bil 91. leta še v plenicah, ne pa vsaj kateremu od šentjurskih veteranov prvoborcev.

Dan samostojnosti in enotnosti pa je le bil počaščen.

Povolilna meditacija

Volilni izidi so, kakršni so, treba jih je sprejeti. Tudi Diacijevih »astronomskih« 77,8%. Da imajo volivci vedno prav, pravijo. Ne, verjetno ne vedno, a je njihova odločitev zakonita. Vsaj v demokraciji. To pa ne pomeni, da povolilni čas ni pravi čas za umirjen razmislek, zmagovalcev in poražencev. Še bolj zmagovalcev kot poražencev. Še najbolj pa župana Diacija, ki se je ovenčal s plebiscitarno podporo. Do sedaj se še ni oglasil, pa bi se slej ko prej moral. Recimo vsaj takrat, ko mu bo usahnil zmagovalni zanos, ko se bo v živo zavedel velike odgovornosti, ki so mu jo naložili volivci. Pred volitvami žal ni niti z besedico nakazal, kako nas bo kot Mojzes Izraelce preko Rdečega morja popeljal z zakletega dna lestvice najmanj razvitih občin. Bo šlo s prijaznimi nasmehi? Če je že pred volitvami skrival svoje adute kot kača noge, bi sedaj počasi le moral pokazati, da zna še kaj drugega, kot očaravati volivce. Pa se bojim, da z mojim pričakovanjem ne bo nič. Že prej je osem let, kot tudi v svoji predvolilni ponudbi, modro molčal, kar se mu je bogato obrestovalo, zato bi bilo povsem odveč, če bi sedaj na vrhuncu svoje politične slave začel razmetavati svoje razvojne ideje. In begati z njim velikansko večino svojih podanikov. Toda, ali res ne bi bilo lepo, če bi naš voditelj vsaj poskušal s tako imenovanimi razvojnimi preboji, prestrukturiranji, kot znajo lepo politizirati na državni ravni, nekoliko skalil šentjurski krapovski ribnik? Priznam, še sanja se mi, kaj bi na občinski ravni lahko pomenil pojem »prestrukturiranje«, ampak tega mi tudi ni treba vedeti, ker spadam med volilne poražence. Vseeno pa bi bil zelo pomirjen, če bi mi župan ali kdo od občinske uprave, lahko tudi kateri izmed prepričanih 77,8% volivcev, namignil, kam me pravzaprav vodite. Čeprav

Diaci pometel s konkurenco in strankami

 

Izidi šentjurskih lokalnih volitev so in niso presenečenje. Pričakoval sem, da bo Diaci zmagal toda ne  s tako prepričljivo večino. Drugim štirimi županskim kandidatom  je skupaj prepustil piškavih (22,3%)glasov. Dobil je celo 231 glasov več kot pred 4 leti, ko sta bila na listi le dva kandidata. Je, treba mu je čestitati. Njegovo listo Gibanje za občino Šentjur je volilo 3559 volivcev, njega osebno pa kar skoraj enkrat več (6325). Domnevno je bogato pobiral glasove vsem strankam po vrsti, torej tudi tiste, ki so sicer volili listo svoje stranke. Volilo ga je kar 588 volivcev SDS (36%), 281 volivcev SMC (43%),235% volivcev SLS (55%), 231% volivcev SD (61%). Sodeč po teh številkah je bil Diaci super dober kandidat, enkrat boljši kot njegova lista,  med tem ko so stranke SDS, SLS, SD in SMC ponujale odločno prešibke (ali premalo znane) osebnosti. Še najbolj so svojega kandidata razočarali volivci SD, saj jih je komaj 39% obkrožilo svojega Vincenca Freceta.

Podoben masaker nad strankami je naredil GOŠ pri volitvah v občinski svet. Skupaj s koalicijskima NSi in Desusom, ki se jima bosta verjetno naknadno pridružila SD in SLS  ima župan v občinskem  svetu za sabo absolutno večino 17 glasov proti 9 opozicijskim  (SDS 6, SMC 2, SNS 1). Takšna absolutizacija oblasti je vse prej kot dobra.

Pri volitvah v občinski svet se je zgodilo nekaj presenetljivih izidov. V NSi je Cirila Lavbič s preferenčnimi glasovi premagala svojega predsednika Korenjaka, v SMC pa je enak podvig uspel Tanji Plahuta, ki je pohodila politično aktivnega Petra Jevšineka. Verjetno s pomočjo Eksene, ki se je predstavila ,kot nov »politični« moment. Od bogve od kod je med svetnike priletel še kandidat Jelinčičeve SNS Rok Bukovšek, kar je znamenje, da je Jelinčič (vsekakor bolj kot SNS) v Šentjurju udomačena politična opcija.

Posebne pozornosti sta deležna dosežka Tanje Plahuta in Cirile Lavbič, predvsem zaradi pravila preferenčnega glasu. Niti prva niti druga nimata politične kilometrine, imata pa očitno odlične družabne komunikacije. Lahko bi rekli, da preferenčni glas v manjših  političnih skupinah omogoča »privatizacijo« volitev. Zanimivo bo , kaj se bo sedaj zgodilo v SMC in v NSi. Pričakovati je, da bosta oba predsednika odstopila ali vsaj ponudila odstop. Ki ga pa vodstvi strank verjetno ne bosta sprejeli, ker nimata pripravljenih primernih kadrov. V težki dilemi bo Cirila Lavbič, ki je zelo prisotna v cerkvenem okolju, sedaj pa  bo formalno fenica levega »brezbožnega» župana. Obstaja možnosti, da bo nanjo tako ali drugače pritisnila centrala in jo usmerila  v desno koalicijo. V podobnem položaju bo tudi Mihela Rožej, ki je v Šentjurju svojo SLS dobesedno utopila v Diacijevi grupaciji in bo odslej verjetno iskala svojo oziroma Podobnikov  pot. Če ne bo odstopila.

Nesporna je ugotovitev, da so šentjurske stranke  na teh volitvah, z izjem SDS, ki je nastopila s pomlajeno ekipo in dobila v občinskem svetu enega svetnika več, pogorele do tal. Morda ta debakl pomenil, da se bodo vse po vrsti počasi pričele izogibati Diacijevemu populizmu in začele ustvarjati lastno identiteto. To bi utegnilo privesti do ideološko levo-desne polarizacije volilnega telesa, kar  bi tudi pomenilo začetek strankarske  demokracije in vsebinskosti volitev.

V nedeljo pa na volitve

 

(6. nadaljevanje)

Ali pa tudi ne. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem na volitve enostavno pozabil, pač podzavestno sem naredil tisto, kar si zavestno menda nisem upal. Tokrat pozabe ne bo, nisem pa prepričan, da me bo volilna komisija res videla. Volitve me že od nekdaj rahlo begajo, letošnja volilna scena pa je v tem pogledu še hujša. Irena Erjavec, ki je pred 27 leti bila celo moja tajnica in sem ji zaupal, čeprav so me vsi svarili, da je prikrito močno »rdeča«, me sedaj na fb poučuje, da sem bil in ostajam nepopravljivo slep in neumen. Ker menda ne volim SD kot ona. In ker razmišljam in pišem o aktualni volilni sceni. Kaj pa vem, morda ima ženska vsaj delno prav, a mi je njeno pokroviteljstvo povsem odveč. Glej, Irena, nisem se še vdal, ostajam zvest samemu sebi. Tako kot ti.

Kaj bi še bilo za dodati že doslej napisanemu? V 27 letih, se zdi, je raven naše politične kulture vztrajno padala. Takrat morda še nismo dobro vedeli, kaj je levo in kaj desno, a je scena bila vseeno pregledna. Na eni strani Demos, ki je bil za spremembe, torej progresiven ali napreden, kakor hočete, a je veljal za konzervativno desnico, na drugi strani pa so stranke kontinuitete, ki so sicer bile bolj kot ne le za kozmetične popravke, torej konservativne, veljale za leve in napredne. Kljub verbalni in pomenski zmedi, so volivci zlahka vsebinsko identificirali svojo ideološko pozicijo.

Danes je veliko bolj zamotano. Eksplodirale so tako imenovane liste, na lokalnih volitvah gre največkrat za »županske liste«, ki naj bi bile nestrankarske, neideološke, nepolitične itd., skratka poštene, v nasprotju s strankarskimi ekipami, ki se jih drži sum oblastiželjne pokvarjenosti.

V Šentjurju je v preteklem mandatu Diacijevo populistično Gibanje za občino Šentjur, ki je po vsebini in članstvu  bolj levo orientirano (naj spomnim na Polnarjev  govor na Resevni), pojedlo večino levih (SD, Desus) in desnih (SLS, NSi) strank. Izven sta ostali samo proklamirano desna SDS (čeprav je v bistvu prej liberalna) in leva SMC (naslednica LDS), ki se ima za liberalno. Če odmislimo programe, ki so v bistvu enaki, ali vsaj hudo podobni, in jih volivci praviloma ne berejo in ne poznajo, je v tej mineštri nemogoče ideološko pozicioniranje volilnega telesa. Podobno je letos. Namesto ideologije volivci  na neposrednih volitvah župana, ki je alfa in omega občinske politike, izberemo tistega, ki je bolj prijazen, lep…,ki se nam je znal in zmogel na tak ali drugačen bolje prodati. Da je tu dosedanji župan v nepredstavljivi prednosti, je nesporno. Če ni naredil hude očitne napake, je izvoljen vnaprej. Pa čeprav, kot recimo naš župan Diaci, nima kaj pokazati. Končni rezultat je latentni razvojni zastoj občine, kar se nam v resnici dogaja.

Se vidimo na volišču – pa četudi ne bomo ničesar

Kako močan je Diaci?

 

(5. predvolilno nadaljevanje)

Predvolilna kampanja je že čez polovico, zgodilo se še ni nič odločilnega. Marko Diaci ostaja čvrsto v sedlu, tisti, ki smo se ga drznili kritizirati, pa, tako pravijo, lahko pričakujemo zasluženo kazen. Ne vem še, v kakšni obliki, a poznavalci Diacija zatrjujejo, da pride zagotovo. Prav,bo pač treba potrpeti. Kar tudi pomeni, da vsaj lahko  mirno »nakladamo« naprej.

Zakaj je Diaci  tako močan? Je tako dober, da je 3. mandat  samoumeven? Res je, da volitve še ne bodo jutri, da se lahko zgodi še kaj, a le v teoriji. Vse kaže, da kar se je imelo zgoditi, se je zgodilo, to pa je premalo. Pravzaprav je zdaj še samo vprašanje, ali ga kdo od konkurentov lahko prisili v drugi krog. Ki bi utegnil postati zanimiv. Diaci bi lahko izgubil živce in začel delati napake, njegov nasprotnik pa bi dobil krila in res začel postavljati prava vprašanja, ob katerih bi se volivci morali opredeljevati za ali proti in bi začutili, da morajo priti na volišča. Ob pričakovani okrog 40-odstotni volilni udeležbi v prvem krogu  ne bo nobene frke, Diaci bo obdržal svojih 3000 glasov, kar je sicer komaj četrtina vseh volilnih upravičencev, a bi lahko že bilo dovolj. Pri malenkost višji volilni udeležbi bi se lahko zgodil 2. krog. Tam bi ga lahko pričakala Mojca Inkret (SDS), ki sicer nima zmagovite karizme, tako kot je nima tudi  nihče od Diacijevih tekmecev, a se očitno trudi in ima za seboj  kar zvesto SDS volilno bazo. Lahko se v 1. krogu nadeja  kakšnih 1200 glasov, ostali trije Diacijevi protikandidati pa bi v povprečju morali dobiti po 600 glasov  in bi bil 2. krog tu. Za zmago bi jo morali podpreti praktično vsi volivci vseh drugih strank, pa še vsaj kakšnih 300 od tistih iz  nad 40-odstotne volilne udeležbe. Kar prezahtevni pogoji.

Torej, Diaci kaže mišice, toda ali je tudi nedotakljiv? Mislim, da ni, kljub temu ima praktično neulovljivo prednost. V preteklem mandatu ni storil omembe vredne napake, vsaj opozicija mu je ne očita, svoj magnetizem za volivce, predvsem za volivke, je skozi zadnji mandat pridno negoval. Bremeni ga le dejstvo, da nima za seboj niti enega omembe vrednega »zgodovinskega« dosežka. IKC to ne more biti. Ima pa zato za seboj toliko in toliko več kvadratov asfalta, za kar se po pravilu zasluge pripisujejo županu. Toda niti enega krožišča. Po osmih letih županovanja so se ga verjetno preobjedli  zlasti zahtevnejši volivci, čeprav njegova glavna hiba, na katero opozarjajo tisti, ki ga bolje poznajo, pomanjkanje osebnostne integritete, ostaja varno v prikritem ozadju. Javni prostor, zlasti medijski, je uspešno  zatrl, stranke s svojo populistično GOŠ zrinil na obrobje – in ostal sam, neomadeževan, v središču. Kje je danes šentjurska demokracij, ni nič manj pomembno dodatno vprašanje.

Kaj nam ponujajo županski kandidati

 

(4. nadaljevanje)

Sam sebi (in javnosti) sem obljubil, da bom poskušal predstaviti volilne ponudbe naših potencialnih županov, a sem obupal že na samem štartu. Dejansko bi si lahko pomagal le s povzetki Jureta Godlera z novinarskih  predstavitvenih konferenc, česar pa je odločno premalo za vsaj kolikor toliko verodostojno analizo. Razumljivo, da so naši županski kandidati govorili o sebi oh in ah prijazno, ponujali to in ono vsem kategorijam volivcev, povedali pa so zelo zelo malo konkretnega. Doslej še nisem zasledil niti ene javne predstavitve, niti enega samega dialoga, kaj šele konflikta, iz katerih bi lahko ugibal, kaj v resnici nosijo v svoji politični malhi.

Če odštejem tiste klasične »zavzemali se bomo, mi znamo, mi zmoremo…« , so mi ostala na rešetu naslednja opažanja:

Mojca Inkret, SDS: povečan dom starejših in centralno otroško igrišče v Šentjurju.  Otoška igrišča v vsaki KS in izgradnjo mesta prihodnosti štejem med bolj kot ne pobožne želje. Nič kritike sedanje oblasti, kar sem od opozicije pričakoval.

Janez Jenštrle, SMC: Ponuja pafrticipativni občinski proračun, kar ja očitno aktualna domislica. Kaj to praktično pomeni, ni povedal. Kritiziral je vodstvo občine, ki da  nima energije za prodornejše projekte.

Mihaela Rožej, SLS: Omislila bi si mestnega arhitekta, zgradila mestno jedro s podeželsko dušo, odkupila bi Gustavovo rojstno hišo.

Vincenc Frece , SD: Odpovedal bi se megalomanski prenovi hruševske telovadnice, bi pa imel novo šolo s telovadnico na Kalobju. Zanimiva je njegova samozavest , da je županovanje veliko bolj preprosto kot ravnateljevanje kakšni šoli.

Marko Diaci, Županova lista (GOŠ): še ni imel novinarske predstavitve, je pa v javnosti njegova lepo  urejena in gostobesedna volilna ponudba, katere vsebina sta 4 leta star občinski Dolgoročni program razvoja občine Šentjur in pa udarni slogan »Mi znamo, mi zmoremo«. Konkretno ne ponuja nič novega.

Tako, to je pravzaprav  vse, kar je naša politična špica do sedaj povedala. Zanimivo je, da nihče od Diacijevih konkurentov, z izjemo nekaj malega g. Jenštrle, ni tvegal spopada s prvim favoritom in nič ne kaže, da bo do dialoga med njimi sploh prišlo. Tako se nam utegne zgoditi, da sploh ne bomo zvedeli, kaj je v resnici njihova volilna ponudba in še zlasti kakšne osebnosti jo ponujajo. Toda prav osebnostne odlike kandidatov so tisti pravi magnet za volivce, programov že dolgo tako ali tako nihče ne jemlje

Kako nam je županoval Marko Diaci

 

  1. nadaljevanje

Demokracija po Diacijevo

Beseda demokracija je tako zlorabljana, da je nihče več ne jemlje resno. Pa čeprav je dejstvo, da družbena ureditev, ki jo označuje, nima alternative. Med tistimi, ki niso ravno njeni vneti častilci je tudi naš župan Marko Diaci.

Kaj mu očitam? Predvsem njegovo GOŠ, Gibanje za občino Šentjur. Seveda ni edini, ki se je po takšni bližnjici povzpel na županski stolček, a prav je , da pometamo pred svojim pragom. GOŠ je formalno nekakšna nestrankarska stranka, menda celo registrirana kot društvo, v bistvu pa gre za »grupo građana«, ki se niso uspeli vključiti v kakšno bolj perspektivno stranko. Naj bo tako ali drugače, Diaci je skupaj s skupinico somišljenikov izrabil šentjursko strankarsko krizo in nas z udarno populistično parolo kar dvakrat formalno legalno prepričal, da je prav on tisti, ki bo Šentjur popeljal v svetlejšo prihodnost. In to poskuša še tretjič. On menda celo verjame v svoje poslanstvo, tisti pa, ki so ga v teh dveh mandatih spoznali od blizu, prisegajo, da je neuporaben za kakšno drugo resno delo in da je županovanje edina stvar, ki jo obvlada.

Kaj je narobe z GOŠ? Da nima ideologije, da le s všečnimi besedami  kupuje naivne volivce. Jasno je, da vsaka stranka, pa naj se imenuje kakorkoli, zapiše na svoj lokalni prapor dobrobit občine, toda za razliko od populističnega GOŠ, katerega edino vodilo je osvojiti oblast, v svoj program tako ali drugače vgrajujejo strankarsko ideologijo, s pomočjo katere iščejo za svoj kraj najboljše rešitve. Pri čemer seveda vsaj prikrito računajo na pomoč svojih central v Ljubljani. Na koga ali na kaj naj računa GOŠ? Splošno šentjursko mnenje, da je strankarstvo na lokalni ravni povsem odvečno, je zgrešeno. Stranke morajo (naj bi) mobilizirati svoje volivce in v občinske programe vključevati svoje socialdemokratske, liberalne  ali konservativne elemente, optimalni razvojni program občine pa je potem rezultat kompromisov.

S kom se pogovarja GOŠ? Niti s svojimi volivci ne. Vsaj meni ni znano, da njegova notranja struktura takšno komunikacijo sploh zagotavlja. Župan bi moral biti gonilna sila odprte demokratične družbene klime, skrbeti bi moral tudi za funkcioniranje strank, Diaci pa počne ravno nekaj nasprotnega. Po dveh mandatih je njegova parola »občina to sem jaz« opazna že iz vesolja. Z zapiranjem  informacij, reduciranjem medijskega prostora na PR, zaverovanostjo v svoj prav je že tako bedne stranke naredil še bolj odvečne. Njegovi koalicijski partnerji (Desus, SD, NSi,SLS) so pristali na političnem obrobju, opozicijski SDS in SMC pa sta tako deprimirani, da njuna prva moža Korže in Jevšinek ne tvegata niti odprtega spopada z županom  in v volilni boj pošiljata drugo garnituro. Ste slučajno že kdaj kaj slišali za Inkretovo ali Jenšterla? Jaz komaj kaj. In vse kaže, da tudi v predvolilnem času ne bo nič bolje. V javnosti pač ni relevantnih informacij, ki bi omogočale ostrenje strankarskih kopij.

Seveda je avtokratski vodja včasih lahko tudi uspešen, spomnimo se pokojnega predsednik IS Grdine, ni pa to pravilo. Nemogoče je, da se en sam  človek odloča optimalno. Se vam zdi, da je to Diaciju uspelo, da zmore?

Prihodnjič

Kako nam je županoval Marko Diaci

 

(1.nadaljevanje)

Župan je močna funkcija, naša zakonodaja mu daje v roke izjemna pooblastila. Formalno je sicer podrejen občinskemu svetu, realno pa, ko enkrat dobi podporo volivcev, je štiri leta nedotakljivi gospodar občinskih financ in vse občinske politike. Je potem kaj čudnega, da se vse, kar se zgodi ali ne zgodi v občini, tesno povezano z njim.

Marko Diaci je na čelu šentjurske občine že dva mandata, sedaj se poteguje za tretjega. Tradicija sicer ni na njegovi strani, kajti vsi njegovi predhodniki, so po dveh mandatih gladko izgubili zaupanje volivcev, a poizkusiti seveda ni greh.

Poglejmo, če mu velja dati v roke občinsko žezlo še enkrat.

Marko Diaci kot gospodar

Kakšen gospodar je bil Diaci? V osmih letih je »pokuril« okoli 130 milijonov proračunskih evrov. Slovenske občine povprečno porabijo dobro tretjino proračuna za tako imenovane razvojne namene, to je za investicijska vlaganja, kar naj bi znašalo v šentjurski občini cca 43 milijonov. Ker Diaci v osmih letih z izjemo  Ipavčevega  kulturnega centra (cca 3 milijone) nima resnejšega projekta, naj bi večina tega denarja šla v »asfalt«. Za 40 milijonov € se lahko obnovi okrog 400 km cestišč. Kar je precej »grozna« številka, ki se ne zdi realna. Tudi če upoštevamo še stroške energetskih sanacij šol (cca 4 milijone, okrog ene tretjine prispeva država), urejanje vaških jeder, igrišč  in še česa, kaže, da investicijski denar ni bil porabljen dovolj učinkovito.  Še posebej bi utegnilo biti problematično, da je večina razpoložljivih sredstev šla v ceste, županu pa sta se med drugim izmuznili iz rok stavbi Resevne in Alposa, ki imata v centru Šentjurja dominantno lokacijo in sta sedaj dokončno izgubljeni za razvoj mestnega središča. Kar kaže, da župan ni poseben strateški mislec. V javnosti ni zaznati očitkov, da bi se osebno okoriščal (je pa Kei in Muleju v zahvalo za volilno podporo menda »zrihtal« krepke popuste pri komunalnih dajatvah) in se mu ne očita, da je imel preveč k sebi obrnjene roke. Dejstvo, da je zadolževanje občine v svojih dveh mandatih povečal za 70% (predvidoma  s 4 na 7 milijonov € ob koncu tega leta) ni spodbudno. Dolg na občana  (cca 350 €) nebi bil nekaj posebej spornega, če bi ta denar končal v razvojnih projektih in ne pretežno v porabi. Toda tudi 350€ na vsakega občana ni zanemarljiva vsota. Priznati mu je pa treba, da je samemu Šentjurju privoščil nekaj prijaznih ureditev (Glasbena šola, most čez Pešnico, sprehajalna pot…).

Posebna zgodba je IKC, ki je Diacijev paradni dosežek obeh mandatov. Toda namesto celovite rešitve, ki bi vprašanje kulturnega centra reševala dolgoročno in dokončno, se je odločil za polovično predvolilno agitko. Izgradnjo sodobne prireditveno-kulturne dvorane, ki jo Šentjur potrebuje, je podredil svoji osebni ambiciji in jo  umaknil (pre)daleč v prihodnost.

Je pa kar nekaj projektov, pretežno državnih, ki jih je Diaci posredno ali neposredno obljubljal, padlo v vodo. V osmih letih nismo uspeli priti niti do enega novega krožišča, severna obvoznica z mostom preko Voglajne in železniškim nadvozom preko železnice je ostala na ravni znanstvene fantastike, naši turistični aduti (Slivniško jezero, Rifnik…) so ostali neizigrani, telovadnica pri Kmetijski šoli ni niti v zametku. Roko na srce, vsi ti projekti bi bili tudi za velikega Gustava Ipavca pretrd oreh, za našega Diacija, ki očitno pri oblastnikih v Ljubljani nima hudo močnih zvez, pa so sploh misija nemogoče.

Gotovo se nisem omenil vseh županovih dosežkov, vendar bi tako čez palec upal trditi, da se Marko Diaci s preteklima mandatom ne bo vpisal v zlato knjigo uspešnih občinskih mož.

(Prihodnjič o Diacijevi demokraciji)

 

Diaci še tretjič

 

Županske volitve so pred vrati, pa nimam pojma, koga naj volim. Žal je res, da poznam samo dosedanjega župana Diacija, pa še tega bolj kot ne iz prejšnjih let, tako rekoč le na videz. Če sem v prejšnjih njegovih kandidaturah še zaznali nekaj vsebine, je zdaj njegov aktualni dosije prazen. Kot da ga ni na javni sceni. Roko na srce, dobršen del krivde za svojo neiformiranost nosim kar sam, ker sem se očitno premalo trudi, da bi bolj pridno spremljal šentjursko javno in politično sceno. Pa sploh ne morem reči, da sem apolitičen, da me politika ne zanima. Ravno nasprotno, prav trudil sem se, da bi bil na tekočem, pa mi ni in ni ratalo. Vizualno se je Diaci sicer pridno pojavljal, tematsko pa bolj skromno. Nič čudnega, da me je morbidna šentjurska medijska scena pustila hladnega. Če so si ga v zadnjem času sposodili eksenovci, pač ni dovolj, da bi me ogrel. Upam si ugibati, da so v podobni megli tudi drugi občani. Ali pa večina njih. Sam sem se dvakrat potrudil in prišel na seje občinskega sveta, a tam ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem povprečno angažiranem občanu oziroma volivcu. Očitno bomo, bodo, volili bolj kot ne na pamet. Ali pa po videzu. In tu ima Diaci prednost kot mlad in razmeroma lep mladi gospod, fotogeničen, v javnosti vedno prijazno nasmejan. Pred volitvami še bolj kot običajno. Ne bodite presenečeni, če ga boste videli, kako vljudno pomaga starejši ženici  preko semaforiziranega križišča. Takšen človek pač ne more biti slab, dajmo, izvolimo ga še enkrat! Nemogoče, da bi bilo res, kot ga tu in tam opravlja kakšen kroničen nezadovoljnež, da je med štirimi stenami, seveda tudi v svoji pisarni, aroganten in zajedljiv, menda celo tudi fizično nevaren.

Ampak ne, tako zlahka mojega glasu le ne bo dobil. Potrudil se bom in se poskušal spomniti njegovih sončnih in senčnih potez, jih malo premešal in mu potem postregel s kakšno lastno pronicljivo resnico. Še najprej pa se bom potrudil poklepetal z osebki, ki ga poznajo bolje od mene. Če bo kdo sploh tvegal kaj črhniti, kajti Marko veja za zamerljivega oblastnika. Takim se pa nikoli ni dobro zameriti.

Se