Udba kot referendumski pojem

Dogajanje okrog »arhivskega referenduma« je vse bolj zanimivo in vse bolj simptomatično: nekaj je v ozadju. Če se mi je pobuda SDS na začetku zdela rahlo posiljena, saj so mi uradne razlage zvenele dovolj umirjeno in strokovno, tudi očitek, da gre le za mobilizacijo članstva pred končnim razpletom afere Patria je bil dokaj logičen, toda po frenetičnih zapletih v Državnem zboru glede datuma referenduma so se mi odprla drugačna obzorja in drugačna vprašanja. Enostavno si z logiko nisem mogel pojasniti razlogov vladajoče koalicije za nepričakovano totalno mobilizacijo vseh sredstev za onemogočenje predlagane referendumske odločitve. Tudi trije milijoni evrov nepotrebnih dodatnih stroškov niso več pomembni. Seveda je nesporno, da bi referendum na dan evropskih volitev imel nekaj več možnosti, da privabi na volišča dovolj volivcev za veljavnost odločitve in da koristi SDS, toda kaj naj bi bilo s tem narobe? Prav nič, če bi bilo res, da je vse korektno, da novela zakona arhive odpira in da je zgodovinsko razčiščevanje spornih poglavij naše preteklosti v interesu vseh. Nobenega dvoma ni, da gre predvsem za razjasnjevanje vloge zloglasne Udbe. Ker je SDS gotovo zadnja, ki bi imela interes ovirati lažji dostop do teh arhivov, sledi logični sklep, da novela zakona o arhivih verjetno res omejuje dostop do njih. Pa sem začel bolj poslušati Omerzo in Leljaka, da gre predvsem za to, da bi po novem zgodovinarji lahko prišli le do dokumentov, ki bi jih predhodno »prefiltrirala« nekakšna strokovna komisija. Do tu še nekako vse razumem, težko pa razumem, zakaj bi se koalicija v resnici tako trudila obdržati nekakšen nadzor nad arhivi, če je razčistila s pojmom »udba«? Res je, da je velika večina oblastnih koalicijskih gospodov in gospa odločno premladih, da bi bili »udbovci«, niso pa premladi, da ne bi vedeli, kaj pojem »udba« pomeni in da se očitno ne bi počutili kot zgodovinski, pravni in moralni dediči tistega nesrečnega obdobja naše zgodovine. In da vztrajajo pri svojem. Ne nazadnje tudi sodišča, ko še vedno kriminalizirajo javno označbo državljana kot udbovca. Označbo in ne dejanskost. Če je res tako, pa tako kaže, potem sta lahko tudi »Janša» in »Patria« le sredstvi, ki posvečujeta nek namen.
Pa sem tu, kjer se lahko vse, ali skoraj vse razume kot zarota, kar je za družbeno integracijo pogubno. Odprti arhivi in razčiščena preteklost sta pomembni stopnji k družbenemu soglasju, zato bom na referendum vsekakor šel in ustrezno glasoval.

Čas je za bojkot volitev?

Žal, zdi se, da da, tako evropskih kot občinskih in državnozborskih. Volilna abstinenca je že tolikšna, da je pod vprašajem legitimnost volilnih izidov. In se tem tudi demokracije? Ja, če bo šlo tako naprej, se bo slej ko prej postavilo vprašanje sprejemljivosti avtokratskih diktatur. Pa bomo spet tam nekje, kot je svet bil med prvo in drugo svetovno vojno, ko se je rešitev nakazala v podobi Hitlerja in Musolinija. Da se v to smer vrti naša realnost lepo kažejo uspehi avtoritarnih politikov in županov, politiki (Janković, Janša, Erajvec…) so si svoj status izborili s pomočjo svoje karizme, in tudi s pomočjo proporcionalnega volilnega sistema, županom pa je nedotakljivost bila podeljena kar z zakonom. Eni in drugi so s takšnim stanjem očitno povsem zadovoljni in bodo očitno zadovoljni tudi ostali, dokler bo na volišče prihajal še kakšen volivec. Že sedaj pa tako vemo, da na volišča hodijo več ali manj samo »pravoverni«. Ki so tudi edini izvoljivi. V resnici so oblastniki, ki v imenu demokracije legalno »uporabljajo« svoj položaj, v nas ubili vero, da je z volitvami možno kar koli spremeniti, da sta v pravičnost in poštenje stvar neke davne preteklosti. In tako jim vse prepuščamo in gremo raje na nedeljski izlet kot na volišča.
Toda ali je volilna abstinenca pravi odgovor na družbeno krizo? Ni, toda v sistemu kot ga imamo, ki se zdi nezamenljiv, je pravzaprav edini možen. Ko se bo ustvarila dovolj velika abstinenčna masa, nesporno znamenje blokirajočega nezadovoljstva, se bo prebudila naša intelektualna elita, če že na politično ne moremo računati, in bo ponudila nekaj drugačnega, morda novega. Recimo neposredno odločanje na referendumih. Toda prej se moramo dotakniti dna in ena od bližnjic do tja je morda volilna abstinenca.

Sanjska služba

Moram priznati, da sem se na začetku ob zamisli, da bi z žrebom določili evropskega poslanca oziroma kandidate za volilno listo za evropski parlament, sladko nasmejal, toda kmalu sem idejo spoznal kot super. Na simpatično atraktiven način opozarja na vrsto pomanjkljivosti t.i. evropske demokracije, praznost preslikovanja domače politične scene na Bruselj, popolno nemoč navadnega volivca in hkrati ponuja konkreten angažma. V položaju, ko povprečnega državljana evropska politika pravzaprav sploh več ne zanima in je samo vprašanje časa, kdaj bo volilna abstinenca v temelju zamajala smiselnost vere v poslanstvo EU, je ideja Sanjska služba pravi sončni žarek v aktualno sivino brezupa. Ker so EU volitve v resnici več ali manj igra, se pač igrajmo! Bolje to, kot da doma bentimo in se na daleč izogibamo volišča. Vsaj jaz sem bil že krepko na tem, da na te volitve ne grem, jutri pa bom na UE overil svojo podporo tej »potegavščini«. Ko naraščajoča volilna abstinenca očitno nikogar ne vznemirja in en volivec več ali manj pač ne bi pomenil prav ničesar, je ustrezen razmah »Sanjske službe« pravi odgovor. EU ideologi bi se morali pri krepko zamislilti, kaj v resnici narediti, da si volivci iz njih ne bi delali norca. Morda bi potem EU počasi dobila rep, glavo in druge organe, prepotrebne za preživetje svojih državljanov. Nesporno je, da je z EU nekaj potrebno storiti in da tega ne bodo naredili poslanci, ki jim njihove bruseljske sanjske službe brez prave odgovornosti navržejo zanimivo življenje in tudi po trikrat več evrov, kot jih v svoji kuverti vidi na primer naš predsednik vlade.
Skratka, akcija »Sanjska služba« je imenitna priložnost za vaš aktivni protest in hkrati tudi angažma, zato ne odlašajte, overiti svojo podporo na UE in jo pošljite na naslov Društvo sanjska služba, Stanežiče 27 e, 1210 Šentvid. Bomo na volitvah vsaj imeli kaj voliti.