Čas je za “družinsko revolucijo”

Tale boj homoseksualcev za pravno in vrednostno izenačitev istospolne in »prave« zakonske zveze me je totalno utrudil. Na koncu sem si rekel, pa naj jo imajo, če je že tako. A me vseeno črviči in se mi dozdeva, da vendarle ni tako enostavno, kot se dozdeva našim levičarjem. Že prav, toda gre res le za človekove pravice, za enakopravnost, ali pa so v ozadju drugi interesi, recimo tudi politikantski, ali pa predvsem, ekonomski. Seveda tudi vrednotnostni, sem prepričan, še vedno večine državljanov. Kar pomeni, da tu za predlagatelje no bo kaj prida novih političnih točk, razvnemanje predreferendumskih razprav pa utegne celo bolj koristiti tradicionalistom.
Osebno me je ta »nesrečna« modernizacija družinske zakonodaje privedla do misli, da je prišel čas za njeno radikalno prenovo. Razmišljam takole: kar 58 % otrok je rojenih izven formalne zakonskih zvez, kar nesporno kaže, da je t inštitucija zakonske zveze najmanj v resni krizi. Ker jo državljani večinsko več ne sprejemajo, je prišel čas za njeno formalno opustitev. Država naj se enostavno ne ukvarja več s formalizacijo vseh mogočih (in nemogočih) partnerskih odnosov, uresničevanje vseh tovrstnih variant človekovih pravic naj prepusti polnoletnim državljanom, sama pa celovito skrbi izključno za konkretne vrednostne in materialne interese otrok. Domala večina socialnih in ekonomskih pravic dosedanjih zakonski in izvenzakonskih partnerjev je v bistvu namenjena zagotavljanju interesov otrok, torej so pri nereproduktivnih partnerstvih tako rekoč vnaprej na razpolago »izkoriščevalskim« namenom. Le zakaj naj bi nezaposlen partner imel pravico do zdravstvenega varstva, pokojnine… po svojem partnerju? Dokler je država v družini videla resno možnost zagotavljanja otrokovih interesov, je bilo to razumljivo, v novih odnosih, ko družine praktično več ni, in naj bi država celovito prevzela to skrbi, pa ne več. V tem primeru, sem prepričan, tako heteroseksualni kot homoseksualni partnerji sploh ne bi več težili k državnemu reguliranju partnerskih odnosov in bi bili praktično izenačeni glede človekovih pravic. Odločitev za različne odmevne tradicionalne ali drugačne ohceti, bi ostala osebna in zasebna.