Zastave, zastave…

 

Da šentjurski občani nismo ravno veliki privrženci izobešanju državnih zastav, je že znano dejstvo, ki se je potrdilo tudi ob letošnjem dnevu samostojnosti in enotnosti. O tem se ne splača veliko filozofirati, je pa eno od znamenj, da  ob svoji državi ne pokamo od ponosa.  Kar je sicer legitimen odziv , ni pa najbolj spodbuden. Ampak tako je, in tu si na kratki rok težko kaj spremeni. Očitno tudi pri Pihalnem orkestru Šentjur, ki svoj božično-novoletni koncert tradicionalno namenja tudi temu državnemu prazniku. Vztrajno brez izobešene državne zastave in himne. Ni dvoma, gre za načelno odločitev bodisi predsednika orkestra Beline ali umetniškega vodje Hladnika, da bi člani orkestra o tovrstni odločitvi glasovali, niti ne pomišljam. Izobesiti zastavo seveda ni noben tehnični ali estetski problem, gre le za osebno odločitev. Vprašanje je,  zakaj vodilna pihalca tako demonstrirata svojo rezerviranost do državnega praznika? Gre za osebno zamero, ali pa morda za načelno odločitev, da si orkester s politiko ne bo »mazal rok«? Morda želita biti umetniško pokončna, podobno kot je »Luciferka«- Svetlana Makarovič, ki vztrajno grizlja roko države, ki jo hrani? Naj velja eno ali drugo, ne gre za Belinov ali Hladnikov problem, gre za polno dvorano in številne finančne podpornike orkestra,  v prvi vrsti pa župana Diacija in nekaterih občinskih odborov strank, na primer  tokrat SDS in SMC. Če se podjetnikom že fučka za državne praznike,  si Občina in lokalni strankarski voditelji takšnega razkošja skorajda nebi smeli privoščiti. Ampak pri nas je očitno tudi to mogoče.

Nisem šel volit

 

Nazadnje še sam prav ne vem, zakaj sem abstiniral evropske volitve; pač imel sem občutek, da se akterji volitev delajo norca iz mene, da na teh volitvah ne odločamo ničemer. Bolj kot so mediji in kandidati dvigali volilno temperaturo, si izmišljevali v se mogoče, največkrat povsem nepomembne razloge, da bi me spravili na volišče, manj  pripravljenosti, je bilo v moji glavi. Predvsem v glavi in man j v srcu. Če bi sladil svojim občutkom, bi moral iti volit, a sem vzdržal. Čeprav me je vso nedeljo po malem dajala slaba vest.

Seveda imam težave, ko je treba nanizati jasne in razumske razloge, ki so preglasili bolj  slabo argumentirane občutke.

Kot prvo, v bistvu ni šlo za evropske volitve, temveč le za notranje politično strankarsko obračunavanje, za nekakšno jalovo reprizo državnozborskih volitev. Namesto, da bi kandidati govorili o svoji viziji EU, so samo pazili, da se slučajno ne bi zamerili svoji zvesti domači strankarski bazi. Pa levi niso bili niti za trohico boljši od desnih. Ni presenetljivo, da so EU volilni izidi verna kopija državnozborskih. Le da je na državnozborskih volitvah odločal vsak drugi volilni upravičenec, ne evropskih pa le vsak četrti. Letošnjo veliko zmagovalko koalicijo SDS in SLS je volil približno vsak petnajsti volilni upravičenec. Zmaga nedvomno, le da je brez pravega sijaja. Ob tem pa je dejstvo, da je EU v krizi, da potrebuje nove vizije, po mojem mnenju vsaj odločitve glede enotne zunanje politike, skupne obrambe, inštitucionalne solidarnosti, usklajene fiskalne ureditve, umeščanja EU v svetovne gospodarske tokove  in še kaj. Migranti in varovanje zunanjih mej EU so v primerjavi z naštetimi problemi pravi mačji kašelj. Naši poslanski kandidati pa so se delali, kot da jim je za te in podobne dileme eno figo mar. Mar je bil boj za odlično plačano službo v Bruslju alfa in omega teh volitev? Ta kruhoborski občutek je bil kar demoralizirajoč.

Nič manj pomemben ni t.i. demokratični primanjkljaj EU. Moč odločanja ni v demokratično izvoljenem parlamentu, temveč  v od volivcem  odtujenih komisarjih, ki jih določajo predsedniki vlad, v predsedniku komisije, ki je imenovan ne glede na volilne izide, v svetu Evrope, ki tudi ni neposredno  odvisen od izidov EU volitev. Če je tako, in vse kaže , da je, potem je bil ves ta cirkus z evropskimi volitvami v veliki meri le predstava za občinstvo. Kar je tri četrtine volivcev očitno opazilo in je ostalo doma.

Zavedam se, da s svojo abstinenco nisem niti za las premaknil Evrope, sem pa sebi in morda še komu pokazal, da mi je Evropo mar, in to za takšno Evropo, ki ima dovolj energije za iskanje novih poti.

 

 

Prezrti majski zgodovinski dnevi

 

Merim na 8. In 9. maj, ki sta ostala v senci v primerjavi s pri nas zelo popularnim 1. majem. Še celo prosluli dan mladosti je v ljudski zavesti daleč pred njima.

Najprej nekaj o 8. maju. Tega dne leta 1989 se je v Ljubljani zgodilo odmevno ljudsko zborovanje, kakršnih v zgodovini Slovencev ni bilo veliko. Na Kongresnem trgu, kjer se je takrat v podporo  Janši oziroma četverici samoiniciativno zbralo okrog 30 000 državljanov, je bila razglašena in z bučnim aplavzom sprejeta Majniška deklaracija 1989. Kolektivna energija, ki je takta izbruhnila iz zbrane množice in preplavila vso deželo, je dejansko pomenila  začetek slovenske pomladi, ki ga tudi naša projugoslovansko usmerjena komunistična oblast ni mogla več prezreti. Še danes mi grejo kocine pokonci, ko se spomnim  vzhičenega kolektivnega vzdušja po Pavčkovem branju Majniške deklaracije 1989, s katero je bilo prvič  javno vržena v svet  zahteva po slovenski suvereni državi. In to tako odločno, jasno in jedrnato, da je do njene uresničitve moralo priti. In ne pozabite, to se je zgodilo pol leta pred padcem berlinskega zida. Zame je 8. maj eden najpomembnejših mejnikov  slovenske zgodovine.

Pomen  9. maja je bolje poznan in nekoliko bolj spoštovan, toda še vedno premalo. Pomeni konec največje morije človeštva, 2. svetovne vojne, in kasneje tudi rojstva Evropske skupnosti. V Sloveniji smo ga pustili preveč ob strani, sam pa sem ga pred davnimi sedmimi desetletji, ko sem se kot petletni fantič skupaj z družino vračal iz izgnanstva, neizbrisno zapisal v svojem spominu  kot  veličastni pravi dan zmage. Je čudno, če si želim, da bi ga podobno doživljali ne le moji potomci, temveč kar vsi državljani Slovenije?

Evropske volitve – kam bi del?

Evropske volitve –  kam bi del?

Dogaja se mi isto kot dobri polovici volilnih upravičencev: vse bolj sem apatičen. Od velikanske zagnanosti iz konca osemdesetih let prejšnjega stoletja mi je ostalo le nekaj bledih odtenkov. V treh desetletjih sem prehodil križev pot od »vse« do »nič«. Na državni ravni se je sesul »moj« Demos, doma v Šentjurju me je povozila domača politika, moja država Slovenija se vrti v jalovem začaranem krogu, nad »mojim sovražnikom«  županom Diacijem so navdušeni domala vsi šentjurski občani… Pa še kaj se je zgodilo vmes. Sedaj pa še evropske volitve!

Da, evropske volitve? Nekoliko sem se trudil, da bi jih razumel, pa nisem prišel do konca. Temeljna dilema ostaja; ne vem, zakaj naj bi se pri evropskih volitvah odločal po okusu domače politične scene? Kot da gre za še ene državnozborske volitve. Zdi se, da se naši strankarski kandidati spretno izmika vsebini in bi se radi preko domače politike le prešlepali do sanjske službe v Bruslju.  Vsi,vsaj tisti, ki imajo realne možnosti za izvolitev, so evrofili. Kar je tudi zame čisto v redu, tu nimam kaj izbirati. EU je zgodovinski fakt in čeprav sem takrat na referendumu glasoval proti, danes menim, da ima svoj smisel. Le da mora biti takšna, da bo zdržala, da jo ne bodo požrli razni populizmi, nacionalizmi ali celo nelegalni migranti. Danes EU takšna ni, zato jo je potrebno spreminjati, zato bi rad vedel, kako razmišlja potencialno »moj« EU poslanski kandidati. Razumljivo, da je za demokratično, socialno in svobodno EU, toda je to EU narodov, so to Združene države Evrope? Kaj meni o »neokolonializmu« gospodarsko razvitega severa nasproti evropskemu jugu, ki je logična posledica prostega trga, pretoka kapitala in delovne sile? Kaj pravi o skupni vojski, zunanji politiki? Podobnih vprašanj je cela gora in večinoma ostajajo slabo odgovorjena ali sploh neodgovorjena. Na teh volitvah, vsaj po mojem mnenju, se  realno ne bomo odločali za ali proti EU, kot nas poskušajo pretentati naši kandidati za »sanjske službe«, več ali man j »med vrsticami« se bomo odločali o takšni ali drugačni EU. Vsaj morali bi se, pa se očitno ne bomo. Ker naša vizija  sploh ne obstaja?

Takšni so približno moji pomisleki. Ker ne vem, o čem naj bi odločal, se vse bolj nagibam k temu, da bom še največ naredil, če bom tisto volilno nedeljo raje šel na izlet na bližnji hrib. Lahko tudi na Resevno. Se vidimo?

Resevna 2019

 

Po nekaj letih premora sem si letos privoščil spominsko partizansko prireditev na Resevni. Pa ne toliko zardi obetavnega čudovitega vremena, bolj  sem si žele zaznati, utrip Resevne 2019.  Nič bistveno drugače ni bilo kot nekoč.

Pravzaprav je le bilo le nekoliko drugače, bolj spolitizirano in zradikalizirano. Pričakoval sem bolj kot ne družabno srečanje, doživel pa sem pravi levičarski miting. Seveda je prav, da tam ob spomeniku Dušanu Lahu in Cvetki Jerin Ipavci urežejo nekaj udarnih partizanskih pesmi, toda se nebi branil tudi kakšne pomladne melodije, ali pa tudi neuničljive Slovenec sem, ki bi morda nekoliko nevtralizirale  »napad« 19 praporjev in zastav, nekaterih tudi z nekdanjo simboliko, rdečo zvezdo, in navzočnost »do zob oborožene« partizanske čete z Dolenjske. Kar pa je vsaj delno uspelo učencem »rdeče« OŠ Franja Malgaja. Na romantični resevniški jasi se je več kot stotnija zbranih obiskovalcev, le polovica je bila morda Šentjurčanov, naposlušala kar predolgih vznesenih govoranc, pač takšnih, kot smo se jih bili svoj čas navajeni. Če sem govorniška prizadevanja 96-letne aktivistke Katje še kar nekako sprejemal, se mi je prvi govorec Mirko Čander rahlo zameril. Mislim, da je brez potrebe obnavljal kar zgodovino NOB, kar je sicer storila tudi Katja, bil nad njo tako navdušen, da je preskočil kar nekaj zgodovinskih dejstev, ali  jih je interpretiral po svoje. Recimo število padlih partizanov na Resevni. Pričakoval sem, da bo kot mlajši neobremenjen razumnik sedem desetletij po resevniški tragediji zavzel do nje bolj racionalno stališče, vsaj med vrsticami povedal, da je na Resevni takrat šlo tudi za več neodpustljivih partizanskih napak. Ali dejstva, da se je iz sovražnega obroča uspelo stihijsko rešiti okrog 70 borcev od stotih in da sovražnik  menda niti ni imel izgub, ne govorijo o napakah komande bataljona. Eden od borcev iz Trobnegab dola,  s katerim sem pred leti govoril, je njihov boj opisal: »razkropili smo se tam pod Langerjevimi hostami, oni pa so nas streljali kot zajce«. In ne nazadnje, ali nebi bilo prav, da bi slavnostni govorec nekje, vsaj med vrsticami, opozoril, da je NOB bila tudi zelo krvava revolucija, ki so jo komunisti v bistvu zlorabili za uvajanje sovjetskega tipa totalitarne oblasti.

Koga ali kaj voliti na evropskih volitvah?

 

To je vprašanje, ki me bo, kot vse kaže, obremenjevalo vse tja do 27. maja. Ali pa tudi ne? Če v  medijih  ne bo resnih vsebinskih komentarjev in prepričljivih nastopov nosilcev strankarskih list, bom lahko na volilno nedeljo ostal kar doma.

Kaj sem zvedel do sedaj? Obisk «špitzenkandidatov« Webra in Timmermansa, dveh najresnejših kandidatov za komisarsko funkcijo, je že dogodek s težo. Njuna nastopa sta bila sicer dokaj populistična, a vendarle med vrsticami  tudi pomenska. Če njuna intervjuja v Delu križam, se mi v načelu kombinacija EPP in socialistov zdi dokaj sprejemljiva. Toda na volilnih listkih ne bosta onadva,  temveč njuni »lokalni zastopniki« Novakova iz NSi in Tomčeva ter Zver iz SDS. Naši socialisti, kot kaže, resnega kandidata niti ne bodo imeli. Tudi bi ga kateri od Šarčevih kandidatov težko zamenjal, kajti vsi po vrsti so neizraziti »novi obrazi«, z njegovo novinarsko začetnico na čelu, ki jih je bolj kot ne »veter skupaj znosil«. Šanso za izvolitev bo imela kandidatka SD Fajonova, toda za SD nisem prepričan, da je sploh Timmermansova. Torej bi bilo treba obkrožiti liste NSi in SDS. Toda tudi tu imam težave. Toninova NSi je sicer OK, Novakova je prva liga, ali pa blizu tam, a mi nekako ne sede, Tomčeva in Zver pa sta medla, ideološko nedoločena, in zanju ne bi rad vnaprej dal roke v ogenj. Če odštejem še kandidata Levice, ki ga v načelu ne sprejemam, ta čas na kandidatnih listah ni nikogar, za katerim bi tekel. Glasoval bi za Žigo Turka,očitno desnega liberalca, toda ta je čisto na repu NSi liste in glas zanj bi bil gotovo vržen vstran. Pa sem tu, blizu volilne abstinence.

Mi lahko kdo svetuje, kaj naj naredim?

Zdaj pa še te evropske volitve

Zdaj pa še te evropske volitve!

V načelu volitve morajo biti izbira med različnimi ponudbami, različnimi rešitvami, ideologijami. Če te izbire realno ni, potem so volitve odveč, ali pa so potrebne zgolj zaradi forme. Seveda to volivci kaj hitro opazimo in odgovorimo – z volilno abstinenco. Na evropske volitve gre približno en Slovenec od štirih – ali obstaja še kakšno  lepše znamenje, da so evropske volitve blef. No, vaj zame so. Morda res obstajajo tudi Evropejci, ki se vedo, kaj volijo, večina pa tega ne  skapira. Tako sem sam na prejšnje volitve pozabil iti, letošnje bom pa zelo verjetno zavestno izpustil.  Relacije med volivci, evropsko komisijo, svetom in parlamentom so do te mere zmeštrane, da je v bistvu čisto vseeno, če imajo moj glas ali ga nimajo. Konkretno se lahko odločam med esdejevsko Falonovo, Janševo Tomčevko, Mesečevo Violeto, krščansko Ljudmilo ali kakšno drugo faco, med katerimi sem  enkrat že izbiral na domačih volitvah. Vsi me bodo predvidoma navduševali za evropsko idejo, ki mi je sicer sama po sebi blizu, nobeden pa mi ne bo poskušal razložiti, kako sam ali njegova politična opcija nameravata reševati zagate EU, recimo EU dveh hitrosti, v bistvu kolonialni odnos severa do juga,  nasprotja prostega trga in nacionalnih interesov, birokratizacijo družbe… Sploh pa je iluzija računati, da bodo bogate države, ki jim je prosti trg pisan na kožo,  brez hude sile pristale na  plačevanje računov revnih. Žal, zdi se, da moji in tudi EU voditelji menda nimajo idej, kako naprej. Toda če teh in podobnih dilem ne bodo rešili,se bo EU nujno razletela na svoje prafaktorje. Žal moji potencialni izvoljenci, tako se zdi, tudi sami v zveličavnost  EU kaj hudo ne verjamejo, bolj razmišljajo le o svoji »sanjski službi«, kako preživeti  mandat ali dva, ali še kakšnega več tja do »sanjske penzije«,moj glas pa si z veseljem zataknejo za klobuk za legitimiranje svojih  aspiracij.

Se zavedam, da je moje razmišljanje bedna črno-bela varianta, ki pa nima namena demoralizirati, prej bi rekel, da bi rad nekaj naredil za drugačno perspektivo EU. Toda, kaj lahko storim? Žal, zdi se, da imam še največ šans, če se demonstrativno vnaprej odpovem volitvam in poskušam čim več sodržavljanov prepričati, da je tovrstna destrukcija kljub maratonskim ovinkom  morebiti sploh edina dosegljiva pot do nove EU, do kompetentnega političnega vodstva, ki bo zmoglo in  hotelo iskati prave rešitve.

Diaci že, kaj pa opozicija?

Diaci že, že, kaj pa opozicija?

Ena izmed zablod šentjurske politične miselnosti je, da na občinski ravni ni prostora za stranke, da le enotni lahko kaj naredimo za dobrobit občine. Jasno, da stranke, kolikor sploh jih je, vidijo svoj smisel le v vdanem sodelovanju z najmočnejšo javno inštitucijo – županom. Tako se nam tradicionalno dogaja, kar se nam je v najizrazitejši obliki zgodilo tudi po zadnjih lokalnih volitvah, ko se je za županom, ki je sam po sebi že skoraj absolutna oblast, postavilo tri četrtine občinskega sveta, poleg svetnikov županove liste še svetniki štirih ideološko povsem različnih političnih grupacij, kot do SD, Deasus, NSi, SLS, SNS. Te niso skupaj »na oblasti« zaradi ideologije,  ampak zgolj za vsak slučaj, če se bo dalo kje participirati pri občinskem proračunu. Tako smo dobili super močan oblastni konglomerat  močne županske funkcije in dveh tretjin občinskega sveta. Izven so ostali le šesterica svetnikov SDS in dvojica iz SMC. Od slednjih pa še Marko Volk »je županu iz roke« in je brez komande, saj je predsednik Jevšinek pogorel na volitvah. Mirno lahko rečem, da šentjurska opozicija realno ni v stanju vladajočim resno gledati pod prste. Dobro, več kot prepričljiva oblastna garnitura lahko teoretično funkcionira optimalno tudi brez opozicije, bolj realno pa je, da bo kaj hitro končala v jalovem samozadovoljstvu. Le resna konkurenca daje prave učinke.

Bi potem lahko rekli, da so svetniki SDS v občinskem svetu le finančno breme oziroma le okras na demokratičnem videzu?  Da, glede konkretnega vpliva na občinsko upravljanje gotovo. Njihova navzočnost v občinski politiki ima trenutno smisel le, če se imajo resen namen angažirati za zmago na naslednjih volitvah. To pomeni, da morajo od vsega začetka budno analizirati ravnanje aktualne oblasti, skrbeti, da bo javnost sproti zvedela za vse njihove kikse in pomanjkljivosti, hkrati pa tudi ponujati boljše rešitve, obvladovati javno sceno in ustvarjati prostora za novo župansko osebnost.

Vse to so seveda znane resnice, ki bi jih morali v SDS obvladati, a jih očitno ne. Pred kratkim je šentjurska SDS imela volilno konferenco, ki je po insajderskih informacijah  minila brez v to smer naravnane razprave. Dosedanji predsednik Jože Korže, je enostavno prepustil predsedniško funkcijo svoji hčerki Jelki Godec, ki sicer ima potrebne vodstvene sposobnosti, toda tako pravijo poznavalci, ima večje ambicije, kot je občinska politika. To verjetno pomeni, da je čez 4 leta ne bo na bojnem položaju na protidiacijevski fronti in utegne Diaci ostati še enkrat brez prave konkurence?

Kaj počne Marko Diaci?

 

Spet Marko Diaci- saj to je pa že prav zoprna Kovačeva obsesija, boste rekli. Ne, vroče upam, da ni. Je le posledica tega, da je župan nesporno najmočnejša  dosegljiva javna oseba in če hočem kakorkoli vplivati na dogajanje v domači občini, mi lahko uspe le preko njega. Če ne soglašate, ste verjetno eden tistih, ki ste oh in ah zadovoljni s svojo šentjursko sedanjostjo. Seveda bi bil hudo naiven, če bi bil prepričan, da mi lahko uspe kaj bistveno več, kot če bi v tihi samoti prosil Boga, da županu – temu, bivšemu ali prihodnjemu – razsvetli pamet, toda upati in poskušati vendarle ni niti hudo niti greh. Prej, bi rekel, je dolžnost.

Torej, kaj počne naš župan? Verjetno počiva, nekje na toplem, morda kje pod južnim soncem, ali pa doma za zapečkom. Ni pomembno, ve se le, da ga ni  opaziti v politični javnosti. Na županskih volitvah je deklasiral konkurenco, nabral si je tolikšno podporo volivcev kot še nihče pred njim, velikanska večina opredeljenih volivcev ga očitno ljubi takšnega, kot je, v občinskem svetu ima gromozansko podporo. Zakaj naj bi potem brcal, grizel…, pač iskal, recimo, šentjursko razvojno paradigmo? Kar je nesporno hud intelektualni napor. Brez veze, županski stolček je zabetoniran, v občinskem svetu sedij poleg njegovih prvoborcev tuidi  vsi največji volilni poraženci, tisti s komaj opazno podporo volivcev, strank z enim samim občinskim svetnikom, npr. SLS (Mihela Rožej), NSi (Cirila Lavbič), SD (Nejc Valenčak), Desusu (Stanko Artiček), SNS Rok Bukovšek). Župan jih sploh ne potrebuje, toda če že tečejo za njim in se kot preplašena piščeta zatekajo pod njegovo varno perut, jih bo pač posinovil. Čeprav ve, da ne gre za vroče bojevnike, temveč za pragmatične praktike, ki se zavedajo, da je  opozicijska funkcija bevskanje v luno , s korakanjem v županovi falangi pa si vsaj teoretično ohranjajo upanje na kakšno drobtinico z županove občinske mize. Oziroma kašen kvadrat asfalta kje v bližini svoje volilne baze. Jasno, bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Saj če bo šlo tako naprej, na naslednjih volitvah tako ne bo več ne njihovih strank kot tudi njihovih imen ne. Ker volivci pač raje volimo zmagovalce kot njihove prisklednike.

Kaj torej počne naš župan ? Tisto, kar je uspešno počel zadnjih 8 let, utrjuje svojo pozicijo in se pripravlja na naslednje volitve. Gotovo tudi razmišlja, kako bi svojo občino potegnil nekje z dna slovenske razvojne lestvice, mu pa na kraj pamet ne pade, da bi svoje muke delil z javnostjo. Bi bilo veliko preveč tvegano, zlahka bi se mu zgodil kakšen lapsus, ali bi se celo pojavil kakšen pametnejši od njega, in bi šla karizma po gobe. Dva mandata sta šla gladko skozi, v tretje pa sploh gre rado, pravi ljudska modrost.

Kako bi mu pomagali vi, navadni občani?

O tem, če se bo kaj pojavilo, pa prihodnjič.

Kaj nam sporočajo šentjurski “pihalci”?

 

Božično- novoletni koncert Pihalnega orkestra Šentjur je bil uspeh; dvorana v Hruševcu polna, na odru kakšnih sto nastopajočih, aplavzi bučni. Da so dobri, tega smo že navajeni, letos so nas dodatno nagradili še z nastopom odličnega Mešanega pevskega  zbora 1. Gimnazije Celje. Pol stotnije mladih grl je ustvarilo zvočno kuliso, kakršne v Šentjurju, kjer v zadnjem času zborovsko sceno obvaldujejo številčno šibki zbori, nismo vajeni.

Do tu vse lepo in prav, nekaj  se je zataknilo pri formi. Povezovalka programa Nastja nas je v koncert uvedla s tehtnimi mislimi o dnevu samostojnosti in enotnosti, ki mu je bil koncert očitno tudi posvečen. Župan Diaci že ni bil tako suveren, zdelo se je, da ga je voditeljica s povabilom k mikrofonu presenetila. Spretno se je rešil, a ne tako kot sicer zna. Scena ni bila v stilu državnega praznika. Nič himne,nikjer nobene zastave, na dsipleju pogrošni novoletni motivi, na odrskem ozadju se je ves čas vrtela nekakšna sivina. Kot da režiser oziroma organizatorji nočejo imeti nič skupnega z državnim praznikom, bodisi se ga sramujejo ali pa menijo, da bi »politizacija« koncerta škodovala umetniškemu filingu.

Ne vem, kako so dogajanje na odru sprejemali poslušalci, po aplavzih sodeč, jih nič ni motilo, sam se pa nisem mogel znebiti pomislekov, da nam »pihalci« oziroma občinska oblast, ki je bila verjetno vključena, želijo nekaj sporočiti.