Cenzura naša vsakdanja

Kako je regijski “medijski mogotec” Tomo Penič brez soglasja avtorja spremenil tri novinarske članke.

Žal je že tako, da je nadzor nosilcev moči nad pretokom idej v vseh kulturah in sistemih nekaj povsem običajnega in pričakovanega. Nekoč so zanj odkrito skrbeli uradni cenzorji, potem pa se je ta dejavnost vse bolj pomikala v ilegalo, v demokraciji pa si je pridobila domovinsko obliko neformalnega “prijateljskega pogovora”, paranoidne samocenzure ali pa kar odkritega ukrepanja lastnika medija.

Za februarsko številko Šentjurskih novic sem prispeval tri naročene tekste, nič posebnega niso bili, le kot običajno tu in tam kritično »zašpičeni«. Sem slutil, da novemu lastniku Šentjurskih novic, regijskemu “medijskemu mogotcu” Tomu Peniču, ne bodo najbolj všeč, a sem le upal, da bodo šli skozi. Seveda so šli skozi, toda vsi trije  prekrojeni in lepo zaobljeni.

Cenzura brez soglasja

Urednik Jure me je obvestil, da so jih “oni” brez njegovega soglasja  cenzurirali. Ali to počne gospod Tomo lastnoročno, ali ima za to najete strokovnjake, niti ni pomembno. Že razumem, da ima svojo vizijo časopisa, tudi razumem, da mu moj stil pisanja ni všeč, sem pa pričakoval pred tako grobim cenzorskim posegom vsaj “neformalni prijateljski pogovor”, če že ne  preprosto zavrnitev člankov.

Tudi če bi na koncu pripisal “popravil Tomo Penič”, ali mi vse skupaj enostavno zavrnil, bi še nekako šlo. Pa ni. V Slovenskih Konjicah imajo očitno drugačno kulturo komuniciranja oziroma medijske svobode. Prav, sem vzel na znanje.

Kaj zasleduje Penič?

Sploh ne dvomim, da sem slučajna žrtev tovrstnega nasilja, zato se sprašujem, kaj g. Penič sistemsko zasleduje s svojimi časopisi? Dobiček vsekakor. Sodeč po odstavkih, ki mi jih je prečrtal, je nesporno, da  želi iz Šentjurskih novic narediti nezahteven populistični časopis, ki bo v prvi vrsti pogodu vsaki občinski oblasti. Ki ji v tem primeru tudi ne bo težko odvezati občinskega mošnjička. Resnica, objektivno obveščanje ali ne nazadnje tudi samo mnenje avtorja bodo sprejemljivi le, če bodo služili temu namenu.

Pravzaprav nič novega, to zgodbo v Šentjurju že predobro poznamo.

P. S.

Zgornji tekst sem kot pismo bralcev poslal tudi na uredništvo Novega tednika. Odgovorna urednica Biserka Povše Tašić me je odpravila, da objava teksta ni v skladu z njenimi pogledi na urednikovanje regijskemu časopisu, ki ima veliko bralcev tudi v Šentjurju. Menim, da je takšen grob poseg lastnika medija v uredniško politiko vendarle problematičen, a to očitno vodstvo Novega tednika ne zanima.