Bob leta in učiteljica Bojana

Ne vem, me je tista Bojanina o lačnih otrocih v šolskih klopeh užalostila, razjezila ali osramotila. Morda kar vse troje. Pa ne zato, da morda kakšen šolar res nebi bil lačen, ampak zato, ker je dejstvo, da problem slovenskih otrok ni lakota, temveč pretirana debelost. Smo v Šentjurju res nekje tako daleč, Bojana namiguje na Afriko, da naše šolarje mori lakota? In to celo v centralni mestni šoli. Pa tega nihče ne vidi, nihče lačnega ne nasiti, si zanj ne odtrga drobtinice od mastnih ust…, dokler razumevajoča »tršica«, katere sočutno oko vse to opazuje, ne piše v Ljubljano in ne prebudi naše egoistične oblasti ter reši šentjurske malčke mučnega stradanja – če niso slučajno že prej podlegli. Hvala bogu, da imamo tako odzivno oblast in tako pozorne učiteljice, v Mariboru pa tako fini časopis, ki je začel reševalno akcijo za šentjurske lačne črnčke – in svojo naklado. Na naš skupni račun, na račun naše časti. Ko smo pred leti Šentjurčani izvolili za predsednika države Krambergerja, mi je prvič bilo nerodno priznati, da sem iz Šentjurja, zdaj mi je drugič.
Prav, gremo v akcijo, rešujmo težavo! Sem za, toda še prej prosim občinsko socialno službo, da ugotovi, ali je res, kar ugotavlja učiteljica Bojana, da pove, koliko otok je lačnih in zakaj so lačni. Za začetek naj pogleda samo v kritično OŠ F. Malgaja. Če je iz objektivnih razlogov lačnih deset šolarjev, naj takoj porazdeli vsakodnevne viške hrane, če jih je lačnih 10%, naj začne revolucijo. V prvem primeru naj prizemlji Bojano, v drugem pa jo predlaga za državno odlikovanje.