Občinski svetniki mrknili pred »Mušičevo umetniško norostjo«

Županska zgodba št. 4

 

Zgodba o ponkovškem vaškem jedru se nadaljuje v obliki tragikomedije. »Nasedla ladja« pred kmetijsko trgovino na Ponikvi, ki jo je predsednik SDS Korže na novinarski konferenci poimenoval z Mušičevo umetniško norostjo, postaja moteča tudi za šentjursko politiko. Da ne bo pomote, samo za opozicijsko SDS, ki je doma na Ponikvi. Vsem ostalim se fučka za Mušiča in dobrega pol milijona pokurjenih evrov, pač v stilu pregovora, da se podarjenemu konju ne gleda na zobe. Ampak zgodba ima očitno daljši rep in če je res vsaj nekaj tistega, kar javnosti in županu Diaciji poskušajo dopovedati esdeseovci, bi se spodobilo, da bi tudi na šentjursko občino priletela kakšna granitna kocka.

 

Izredne seje Občinskega sveta na to temo, ki so jo sklicali svetniki SDS, ni bilo: nesklepčnost  so povzročili svetniki vseh drugih strank. Vsi do zadnjega so jo bojkotirali. Očitno jih niti pod razno ne briga, kaj jim imajo povedati kolegi iz SDS. Ti pa so izbrskali kar nekaj zanimivih dejstev, ki bi jih v resnici morala še kako zanimati, so pa takšnega značaja, da se ne spodobi o njih razpravljati ob betlehemski lučki miru na slavnostni silvestrski seji. Med drugi, tudi to, da sporna Mušičeva stvaritev ne stoji tam, kjer bi morala, da sta bila tako spomenik NOB kot »ladja« postavljena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, brez ustreznega soglasja sosedov in seveda tudi v nasprotju z zahtevami krajanov Ponikve. Ne sicer vseh, ampak vsaj tistih elitnih, ki so bili tik pred začetkom del povabljeni na pogovor. Toda še huje kot to, da jih nihče ni hotel poslušati, je spoznanje, tako se je dalo med vrsticami razumeti izjave na novinarski konferenci SDS, da niti sedanji župan Diaci, niti njegov predhodnik Tisel projekta za vaško jedro nista niti povohala. Očitno pa se prav nič bolj niso potrudile občinske strokovne službe, Tislove in Diacijeve, ki so iste. O vsem naj bi odločal kar Mušič sam, že stari šentjurski znanec, ki nam je v zadnjih nekaj letih prodal kar za 220 000 € svojih idej.

 

Tu bi se lahko pričela zgodba o granitnih kockah – če bi bili Mariborčani. Šentjurčani pa smo ovce, ki smo mirno požrli že številne zajetne cmoke, od že davne Štajerske obrtne banke, Ipavčeve 17, igrišča na mivki do Diacijevega predvolivnega komunalnega prispevka, pa bomo tiho požulili tudi tega pol milijona, ali morda celo cel milijon evrov  – ker je sedaj pod streho šele prva faza vaškega jedra. Druge faze za zdaj razen Mušiča menda še nihče ni videl. Saj res, zakaj sploh imamo župana in občinske svetnike? Sploh pa je nenavadno, da je do esdesovskega revolta ob več ali manj vsiljenem vaškem jedru sploh prišlo, ko pa sta v »škandal« krepko vpeta tudi oba prva moža SDS, Tisel in Korže, župan in podžupan v času nastajanja projekta. Toda še bolj nedoumljiva skrivnost je, zakaj se vse druge stranke in njihovi občinski svetniki delajo totalne »kmečke neveste«. Pa še nekako razumem Diacijeve goševce, toda kaj imajo tu zraven staroste občinske politike kot so Erjavec, Štiglic, Malovrh, Artnak in drugi. Se bojijo, da bi se zamerili zelenokljunemu županu Diaciju? So morda pozabili, da jih voli ljudstvo? Je že res, da je težko ugrizniti roko, ki te hrani, čeprav z drobtinicami, toda včasih je pač potrebno spoštovati tudi kakšno načelo. Če že ne zaradi česa drugega, pa zaradi granitnih kock.