Tale zapis sicer ne sodi v poletno bralno sceno, a ker je že bil enkrat napisan (in potem pozabljen), naj le gre ven.
Najprej moram povedati, da imam s sodstvom bolj slabe izkušnje, zato sem že zdavnaj sklenil, da brez res velike sile v sodnih dvoranah ne bom iskal pravice. Slaba poravnava je zame postala sprejemljivejša od (upravičenega) pravdanja. Drugo je, če sem tožena stranka, takrat je pač največkrat treba stisniti zobe, ker tožniki navadno rezonirajo nepomirjujoče.
Doslej sem bil petkrat toženec, dvakrat pa tožnik. Prvi primer, ko me je vojaško sodišče poslalo za 11 mesecev v zeniški zapor, se ne splača niti komentirati. Nisem imel kaj izbirati. Afero »udbovci« v Šentjurskih novicah smo po nekaj letih končali s poravnavo. Plačal sem. Podobno se je zgodilo tudi z dobjansko »love story«. Sodnica na prvi stopnji je bila neverjetno dovzetna za domnevne duševne muke tožnikov, zato smo kljub občutku nekrivde pristali na »krivično« poravnavo. Za božji mir je bilo treba spet plačati. V tožbi zaradi pisanja o »Ratajevi« bazni postaji (spet Šentjurske novice) se je razmeroma hitro ugodno izteklo zame. Pred dvajsetimi leti me je strankarski kolega obtožil kraje. Hvala bogu, tu sodišče ni kompliciralo in me je po treh obravnavah oprostilo. Čeprav sta bili po mojem mnenju vsaj dve obravnavi čisto odveč. V celoti gledano se pravzaprav nimam kaj pritoževati, rezultat je neodločen: dvakrat sem zmagal in dvakrat plačal.
Kot tožnik sem bil manj uspešen. Pred tremi desetletji sem vodil pravdo zoper soseda in ko mi sodnice (!) v 12 letih ni uspelo prepričati, da mi je sosed objektivno dokazljivo spodkopal hišo, sem obupal nad pravico z zavezanimi očmi in se umaknil. Drugič sem vrgel puško v koruzo, ko me je nekaj let po osamosvojitvi bivši župan Malovrh pred polno šentjursko kulturno dvorano obdolžil, da sem v parlamentu skupaj z znamenitim generalom Aksentijevićem glasoval (delal!)proti samostojni slovenski državnosti. V trenutnem gnevu sem zahteval sodno varstvo svoje integritete. Po dveh letih, ko sodišče niti s prstom ni mignilo, sem tožbo umaknil. Priznam, tudi zato, ker sem domneval, da za naše sodstvo očitano (sovražno) paktiranje s Aksentijevićem verjetno niti ne bi bilo kaj hudo sporno.
To pisanje mi je pravzaprav spodbudila usoda slavnega tajkuna Bineta Kordeža. Njegovo lastninjenje Mercurja sem ocenjeval za pregledno in korektno, čeprav posredno z državnim denarjem je pošteno ( v resnici kar drago) plačal delnice. Nesporno ga je pokopala kriza. Res je potem, ko so ga država in banke pustili na cedilu, tudi »kradel«, toda ne zase, temveč v bistvu za firmo in sodelavce. V primerjavi z nekaterimi šroti in bavčarji je verjetno pravo žrtveno jagnje. Ne zdi se mi prav, da bo kot vzorčni tajkunski primerek, čeprav v bistvu pošten in reven, kar dolga leta ždel v zaporu.
FRANC KOVAČ BLOG 