Politično kadrovanje, kaj pa drugega. Približno tako, kot vse od 45. leta dalje, le da je sedaj bolj odkrito in v primeru Mišića tudi bolj provokativno. Ker se je uprl svoji šefici in se polprikrito pridružil navezi Janković – Popović. Koncentracija »ićev« je lahko zgolj slučaj ali pa tudi znamenje časa. Dokler bo država pomemben lastnik velikih podjetij, nikoli ne bo drugače. Okrog kupov denarja brez pravega lastnika bo vedno mrgolelo največjih ambicioznežev, ki do svojega predmeta poželenja najlažje pridejo preko strank. in strančic, ki jim v načelu proporcionalni volilni sistem na široko odpira vrata v raj. Že res, brez demokracije in volitev ne gre, toda kakšnih volitev? Proporcionalne volitve so v bistvu posredne, kandidate izberejo stranke, pravzaprav zelo ozek vrh stranke, podobno kot je včasih to počela SZDL, volivci pa se lahko več ali manj z njimi le strinjamo. In po volitvah nemočno opazujemo, kako naši izbranci pragmatično kupčkajo, kšeftajo… Logično, da postajamo državljani vse bolj apatični in gremo tisto nedeljo raje na izlet kot na volišča. Že približno vsak drugi državljan se na volitve požvižga in tako postaja oblast vse lažji plen »moralno spornih« sodržavljanov – če vsaj malo drži, da je politika kurba. Tudi sodstvo je posredno del te politike.
Kako se izviti iz začaranega kroga?
Kratkoročno z »gasilskimi akcijami« kot so moraliziranje, trkanje po prsih, preganjanje tajkunov, mišićev…, dogoročno pa z večinskim volilnim sistemom in privatizacijo državnih firm. Izvoljenci ljudstva naj imajo ime in priimek in naj bodo v načelu polno odvisni od volivcev, firme pa od tržne uspešnosti konkretnih lastnikov.
Sistemska rešitev se na oko zdi preprosta, toda je žal nesprejemljiva tako za našo miselnost kot za leve ali desne oblastne elite.
FRANC KOVAČ BLOG 