Kar preveč se ukvarjam z Diacijem – nazadnje bo človek res še gladko izvoljen. Res ni pa prav, da ga samo kritiziram, pa čeprav zelo mehko, saj ima Diaci očitno tudi županske odlike. Kot prvo, nesporno je fotogeničen. Tistih 10 ali 15 odvečnih kilogramov mu sicer preprečuje manekensko kariero, toda mu zato dajejo pravo župansko faco, tako da se od daleč vidi, da človek ni stradl. Le kako bi lahko kaj od njega pričakovali občani, če še sebi nebi privoščil? Kot drugo, do volivcev je vljuden in prijazen skozi ves mandat in ne le pred volitvami. Nekaj zgodb o njegovih ljudomilih podvigih (mamco pospremi preko ceste, jo celo zapelje z avtom domov itd.) je tako rekoč že legendarnih. Kar pa ni tako nepričakovano, če vemo, da naš župan sodi med tistih 20% občanov, ki verujejo v Jezusa Kristusa, Mater božjo in vse svetnike ter ob dušni potrebi stopi tudi pred obhajilno mizo. Ali gre prej k spovedi ali pa je v resnici brez greha, kot nekateri domnevajo, še ni čisto jasno. Je izjemno mehak človek, vsaka kritika ga prizadene v dno duše in ga hudo razžalosti. Vsaj toliko, da kritizerja nikoli ne pozabi in mu tudi nikoli ne odpusti. Le zakaj bi mu, ko pa je le človek, enak med enakimi, in ne svetnik. Velja za tradicionalnega patriarhalnega družinskega človeka, ljubečega in strogega hkrati. Zloglasna permisivna vzgoja, tudi kar se soproge tiče, pravijo, ni njegova šibka točka. Ko je potrebno udariti po mizi ali kje drugje, on to tudi stori. Tako kot na primer na sejah občinskega sveta, ko mu kakšen Korže, ki praviloma nima blage veze o županovi občinski politiki, brenka po živcih. Takrat lepo pride do izraza njegova odločnost, ko ne izbira leporečnih besed, temveč z enim rafalnim stavkom pokosi vse živo pred seboj, pač kratko in jedrnato pove, da z nekompetentnimi ljudmi ne bo izgubljal časa. Kar je marsikdaj krasna rešitev tudi ko k delu spodbuja svoje sodelavce. Kaj mislite, da bi Šentjurčani imeli nov kulturni dom, če bi Diaci poslušal vsakega, ki ima pet minut čas, da mu teži. Še zdaj nam ne bi bilo jasno, kje naj bo, kakšen naj bo, naj bo nov ali star itd, če Diaci ne bi poslušal svojega direktorja in se ekspresno odločil za krpanje stare kulturne dvorane, ker je pač ugotovil, da Šentjurčani nismo in še kakšnih petdeset let ne bomo sposobni narediti spodobnega kulturnega centra. Pravzaprav tega gotovo ni ugotovil sam, tako kot običajno je zadevo prej temeljito predebatiral z goševskim možganskim trustom( Miran, Zdenč, Lesi, Dejan…) ter tako mimogrede proračunu prihranil strošek sejnin vsaj za eno sejo občinskega sveta, hkrati pa dovolj čas, da bo zadeva pod fasado do volitev. In res bomo kulturni dom dobili že kakšen teden pred letošnjimi županskimi volitvami. Pa čeprav nekateri menijo, da bi bilo modro, če bi volivce, nekateri se namreč bojijo, da bo novi KD rokohitrsko skropucalo, vanj spustil šele po volitvah, da slučajno ne bi pokvarili volilnega izida.
Je to vse? Za enkrat žal res. Le še to lahko dodam, da se nam po volitvah obeta veliko bolj učinkovita občinska oblast, nekaj takega a la Zoki ali Popi. Sodeč po prvih plakatih bo zmagovito Gibaje za občino Šentjur, ki se je očitno izpelo, zamenjala Županova lista. Diaci je izračunal, da je dovolj karizmatično lep, da bo občinski svet preplavil s svojimi najbolj zvestimi podaniki in več ne bo izgubljal živcev in časa z mukotrpnim usklajevanjem občinskih financ s Koržetom in podobnimi brezvezniki. Vse kar bo naredil, bo zakonito. To pa je tista učinkovitost, ki prinaša napredek in je naš premier Cerar nikoli ne bo dosegel. Rabimo Šentjurčani še kaj več? Torej volimo Diacija in še enkrat samo Diacija!
FRANC KOVAČ BLOG 