Begunci nikoli niso bili priljubljena kategorija. Tudi sam sem v življenje vstopil podobno stigmatiziran, ne kot begunec, migrant, le kot izgnanec. Po pripovedovanju staršev kot član nezaželene »slovenačke gospode«, ki je prišla parazitirat »našu ljepu«. Menda so celo glasno govorili, da bi nas bilo najbolje kar »potamaniti«. Si predstavljate, starša s štirimi od ena do šest let starimi otroki, dobesedno gola in bosa, sredi neprijazne dežele… Vsi smo preživeli, sam pa se svojega objektivno bednega otroškega izgnanstva celo spominjam s simpatijami.
Ni mi vseeno, ko sedaj svojo pozitivno izseljeniško preizkušnjo primerjam z aktualno protibegunsko histerijo. Le kaj drugega so izpadi v Kranju, Šenčurju, Lenartu? Ki jih ne odobravam, a jih razumem. Bi celo rekel, da sem bliže tisti večini Slovencev, ki je do beguncev previdno zadržana. Kaj se mi je zgodilo, da celo kot eden od tistih, ki ima dobre izkušnje, ki bi bil pravzaprav dolžan nekaj povrniti svojim rešiteljem, zdaj ne najdem pravega razumevanja za »naše« migrante? Kako sem prišel do tega, da me stisne v grlu, ko na TV gledam begunsko reko, ko se vali skozi našo domovino, mi letamo za njimi, jim strežemo spredaj in zadaj, brezplačno vozimo, kamor si zaželijo, naša intelektualna elita pa je v medijih, seveda le verbalno, polna razumevanja za njihove potrebe. Ko sem pred leti prišel brez osebne izkaznice na slovensko – hrvaški mejni prehod, me je sicer peklilo, ko me niso pustili čez mejo, a pravila so pravila, in sem se lepo vrnil domov. Ko gledam zdaj to begunsko poplavo, ki je država dolgo niti ni poskušala ujeti v svoja pravila, me popade groza. Mar ni to začetek konca civilizacije in je naslednja stopnja t.i. islamska država? Dobro, Cerar je začel postavljati ograjo, vpoklical je vojsko, policijo, vse tja do grške meje se nekaj dogaja, hvala bogu, toda kje je tista Evropa, ki vse zna in zmore? Kje so naši intelektualci, da bi poskusili v svojih besednih umotvorih ujeti in razumeti našo »masovno ksenofobijo«? Pa v resnici nimam nič proti beguncem dokler ne gre za naraslo reko, ki za vsako ceno hoče na sever, v bogate družbe. Tudi na silo. Eden izmed njih je celo pred TV kamero izustil, da bi se ubil, če bi moral ostati pri nas v Sloveniji. Pa povejte, kako naj ga imam za svojega bližnjega? Kako mu naj verjamem, da je pošten, da potrebuje mojo pomoč, da res beži pred smrtjo?
Zgodilo se je, da naša oblast, ki nas pohlevne državljane zna držati v šahu, niti približno ne zmore enako ravnati z begunci. Svojo negotovost je prenesla na nas, ki zato izgubljamo trdna tla pod nogami. V bistvu smo le produkt naše cagave oblasti.
FRANC KOVAČ BLOG 