Dogajanje okrog »arhivskega referenduma« je vse bolj zanimivo in vse bolj simptomatično: nekaj je v ozadju. Če se mi je pobuda SDS na začetku zdela rahlo posiljena, saj so mi uradne razlage zvenele dovolj umirjeno in strokovno, tudi očitek, da gre le za mobilizacijo članstva pred končnim razpletom afere Patria je bil dokaj logičen, toda po frenetičnih zapletih v Državnem zboru glede datuma referenduma so se mi odprla drugačna obzorja in drugačna vprašanja. Enostavno si z logiko nisem mogel pojasniti razlogov vladajoče koalicije za nepričakovano totalno mobilizacijo vseh sredstev za onemogočenje predlagane referendumske odločitve. Tudi trije milijoni evrov nepotrebnih dodatnih stroškov niso več pomembni. Seveda je nesporno, da bi referendum na dan evropskih volitev imel nekaj več možnosti, da privabi na volišča dovolj volivcev za veljavnost odločitve in da koristi SDS, toda kaj naj bi bilo s tem narobe? Prav nič, če bi bilo res, da je vse korektno, da novela zakona arhive odpira in da je zgodovinsko razčiščevanje spornih poglavij naše preteklosti v interesu vseh. Nobenega dvoma ni, da gre predvsem za razjasnjevanje vloge zloglasne Udbe. Ker je SDS gotovo zadnja, ki bi imela interes ovirati lažji dostop do teh arhivov, sledi logični sklep, da novela zakona o arhivih verjetno res omejuje dostop do njih. Pa sem začel bolj poslušati Omerzo in Leljaka, da gre predvsem za to, da bi po novem zgodovinarji lahko prišli le do dokumentov, ki bi jih predhodno »prefiltrirala« nekakšna strokovna komisija. Do tu še nekako vse razumem, težko pa razumem, zakaj bi se koalicija v resnici tako trudila obdržati nekakšen nadzor nad arhivi, če je razčistila s pojmom »udba«? Res je, da je velika večina oblastnih koalicijskih gospodov in gospa odločno premladih, da bi bili »udbovci«, niso pa premladi, da ne bi vedeli, kaj pojem »udba« pomeni in da se očitno ne bi počutili kot zgodovinski, pravni in moralni dediči tistega nesrečnega obdobja naše zgodovine. In da vztrajajo pri svojem. Ne nazadnje tudi sodišča, ko še vedno kriminalizirajo javno označbo državljana kot udbovca. Označbo in ne dejanskost. Če je res tako, pa tako kaže, potem sta lahko tudi »Janša» in »Patria« le sredstvi, ki posvečujeta nek namen.
Pa sem tu, kjer se lahko vse, ali skoraj vse razume kot zarota, kar je za družbeno integracijo pogubno. Odprti arhivi in razčiščena preteklost sta pomembni stopnji k družbenemu soglasju, zato bom na referendum vsekakor šel in ustrezno glasoval.
FRANC KOVAČ BLOG 