Protiustavno ponkovško vaško jedro

 

Naslov je seveda provokacija, ki pa nosi v sebi kal resnice.

Betonskega kolosa sredi Ponikve, nekateri mu pravijo Noetova barka, drugi prižnica, se bomo počasi navadili in ga morda celo začeli kmalu občudovati: Pa čeprav brutalno trajno presega  prostorsko zmogljivost trga pred cerkvijo – razen če župan Diaci in predsednik KS Pušnik, ki imata zasluge ali nosita objektivno odgovornost za ta projekt, nimata v načrtu skorajšnjega rušenja nekdanje Pintarjeve gostilne, kmetijske trgovine in še kakšne bližnje stavbe. Seveda je trapasto, da nam EU tako rekoč diktira, kaj naj počnemo s svojim krajem in v bistvu s svojim denarjem, a je očitno že tako, da evropski birokrati najbolje vedo, kaj je za nas dobro. Več kot pol milijona evrov smo ne da bi trenili z očmi vložili  v razkošno Mušičevo zamisel kulturnega oziroma duhovnega presežka kraja, Ponikvo pa pustili brez vrste inštitucij, ki bi že zdavnaj morale zadovoljevati materialne in tudi socialne potrebe prebivalcev. Je pa tudi res, da bazilike sv. Petra v Rimu nikoli ne bi bilo, če bi spraševali plebs. Ob tem puščam ob strani simbolno sporočilo samega objekta. Ima »Slomškov« oreh, ki je, kot vse kaže, osrednji predmet paviljona, res tolikšno sporočilno vsebino?

Spodobna ureditev cerkvene okolice je bila potrebna, da jo je morala urediti država, pa je le skorajda žaljivo za župljane. Če bi res toliko dali na Slomška, kot pravimo, bi jo že zdavnaj uredili sami. Pa še očitku o prepletanju države s Cerkvijo bi se izognili.

Bolj delikatna se mi zdi zgodba o spomeniku padlim v NOB. V prejšnji obliki je bil dolga desetletja nesporen avtentičen del ponkovškega trga, sedaj pa s(m)o ga porušili in odstranili. Ovekovečen spomin na padle domačine, čeprav so bili v večini krščanski ljudje, je moral izginiti izpred cerkve oziroma s Slomškovega trga, kakor naj bi se odslej vaško jedro imenovalo. Odstranjevanje spomenikov ne velja za kaj posebno kulturno, bolj je znamenje nasilnega poseganja v zgodovino. Na bolj odročni lokaciji je zrasel nov spomenik, sicer z avtentično ploščo, toda neprimerno bolj razkošen od prejšnjega. Lahko bi rekel, da smo se na Ponikvi skoraj sedem desetletij po (propadli) revoluciji odločili, kot pač smo se. Se še kdo spomni prerekanja okrog (ne)ustavnosti poimenovanja ene od prestolničnih cest po Titu?

 

Komentiraj