Prekletstvo izbrisanih

Zdi se, da tudi sam z izbrisanimi ne bom prišel na kraj. Tako kot približno blizu 90% državljanov Slovenije sem namreč prepričan. da je problem t.i. izbrisanih v veliki meri privlečen za lase, napihnjen in krasna večna politikantska tema. Takrat, 91. leta, sem bil zraven pri glasovanju, bil sem za, pa čeprav se mi je zdelo, da smo bili preveč radodarni s slovenskim državljanstvom. Bila je prava samopostrežba. Zdaj po dveh desetletjih me Krivic in del politike prepričujeta, da sem ravnal genocidno. Res se mi vse skupaj rahlo upira. Že morda pravno in formalno ni bilo vse v redu, ker menda vsi t.i. izbrisani niso prejeli odločb in zato niso vedeli, kaj se jim obeta. Težava je v tem, da skoraj vsak od nas »genocidnežev« pozna koga izmed tistih 24 000, ki je še kako dobro vse razumel in vse vedel, pa se iz različnih razlogov ni odločil za Slovenijo. Za kar je imel vso pravico. Zato se mi (nam) dvigne pritisk, ko poslušam(o), kakšna grozna krivica se jim je zgodila, se jim še godi. Nekaterim že, večini pa ne. Toda kako Virantovih 40 € odškodnine za mesec dni izbrisa, kar tako počez, je več kot smo dobili interniranci in politični zaporniki, so v minuti z gnusom zavrnili. In pokopali možnost sprave med nami. Razen sodišču v Strasburu in vodstvom nekaterih naših bolj levičarskih opcij se zdijo izbrisani bolj prebrisani kot nemočne žrtve. Bojim se, da jim tega ne bomo mogli zlahka spregledati. Dodaten problem je, da za izbrisanimi stoji skoraj dvesto tisoč volivcev, njihovih »poslovenjenih« sonarodnjakov, to pa je množica, ki lahko vedno pripelje na oblast katero od »njihovih« strank. Seveda ne Janševe ali eselesove, ki sta v načelu nekoliko bolj narodnjaški, toda Janković – Mišićevo pa kaj hitro. Izbrisani so nenavaden jeziček na levo-desni volilni tehtnici in še kako zaželeni in zavračani pred volilnimi skrinjicami.
Spet smo padli v podobno večno zgodbo, kot jo imamo s partizani in domobranci.